Arbitraža: Piranski zaliv je hrvaški!

Po sedmih letih je sodišče zarisalo morsko mejo. Slovenska diplomacija je pričakovala, da bo meja potekala ob savudrijski obali, zdaj pa je zarisana sredi Bernardina. So sanje o Sloveniji kot pomorski državi končane?

Piranski zaliv je hrvaški. Tako je odločilo arbitražno sodišče. Ekskluzivno novico, na katero smo čakali več kot sedem let, nam je takoj po polnoči sporočil naš lobi – dopisnik iz Haaga Janez ­Kozlostrel, ki jo je prejel iz strogo zaupnega vira. V novici je znanih le še nekaj podrobnosti iz sicer 350 strani dolge sodbe, ki jo zdaj nestrpno pričakuje 70 zaposlenih in najetih pravnih strokovnjakov ministrstva za zunanje­ zadeve.

Novica je udarila v slovenski državni vrh kot strela z jasnega. Nihče od predstavnikov slovenske države tega ni pričakoval. Še najmanj v Erjavčevem kabinetu, kjer so bili o namenu razglasitve sodbe obveščeni dan prej. Pričakovali so nekaj povsem drugega. Na slovenskem zunanjem ministrstvu so namreč včeraj popoldne nabavili 350 steklenic penine znanega slovenskega peničarja in 69 steklenic terana ter 20 mojstrskih kosov kraškega eko pršuta. Opolnoči pa ... namesto pokanja zamaškov – leden haaški tuš.

Predsednik Borut Pahor je sklical izredno razširjeno sejo generalštaba Slovenske vojske, na kateri sodelujeta tudi vodstvo generalne policijske uprave in vlada. Po prvih neuradnih podatkih naj bi Hrvaški pripadal celoten Piranski zaliv, skupaj s portoroškim ribolovnim rezervatom, nasadi školjk in ribogojnicami. Mejo naj bi arbitri določili po stari strugi Dragonje (torej Drnice), zaradi česar pripadata Hrvaški tudi večji del Sečoveljskih solin in letališče Portorož.

O tem, ali sodi pod Hrvaško tudi zemljišče bodočega golfa v Sečoveljski dolini in na Krogu, zdaj še ni znano. Med posebnostmi razsodbe je še, da meja odreže del rta Seča, s skulpturami Forme vive vred (naveden je argument, da so skulpture izdelane iz hrvaškega kamnoloma Kanfanar). Hrvaški pripada še del portoroškega hribčka Sv. Lovrenca (Vesna) s hotelom Metropol, ki je tako in tako že v hrvaški lasti, in del hotelskega naselja Bernardin (Hotel Histrion), ki je bil zgrajen na morju, torej na hrvaškem morju. Med argumenti je tudi navedba, da sta Hotele Bernardin precej časa vodila kar dva direktorja hrvaškega porekla. Ni pa še uradne razlage, zakaj bo Hrvaški pripadla tudi enklava Hrvatini, vasica nad občino Ankaran, ki je sama po sebi evidentno in še od rimskih časov hrvaška.

Naš koprski dopisnik Boris Šuligoj poroča, da so že nekaj po četrti uri zjutraj iz Luke Koper odplule vse tri vojaške ladje: Triglav, Ankaran in gumenjak Smola, in to v polni bojni opremi z vsemi 36 pomorščaki iz vseh 430 mornariških odredov. V vojaške vrste so vpoklicali tudi preostalih 42 rezervistov iz sestava upokojenih specialcev. Stanje ob meji še nikoli ni bilo tako napeto. Mornarica je v polni bojni pripravljenosti, posebno pozornost pa posvečajo teoretični možnosti napada s hrvaškimi žepnimi podmornicami. Poveljnik ladje Triglav Andrej Pečar je povedal, da so prosili piranske, izolske in koprske ribiče, naj čim prej vržejo v morje vseh 300 kilometrov mrež, v katere bi menda lahko zajeli najmanj dve žepni podmornici in ju v ključni meri onesposobili.

Ob sedmi uri zjutraj so povabili novinarje na brifing pri zunanjem ministru Karlu Erjavcu, ki se je udeležil srečanja v maskirni vojaški uniformi, z zaščitno masko in paradajzarko za pasom. Izvedeli so, da je vseh pet arbitrov soglasno sprejelo odločitev. Takšno razsodbo naj bi zagovarjala predvsem nova dva (nadomestna) arbitra, ki pa po neuradnih virih ne ločita Savudrije od Strunjana.

Svojo odločitev sta utemeljila tudi z dejstvom, da je bilo treba z razsodbo zavzeti nekoliko odločnejše stališče do imperialistično razpoložene Slovenije. A tudi v poduk, da se slovenski diplomati ne bi več podobno domišljavo odločali za tako nonšalantno kršenje arbitražnih postopkov, kot smo jim bili priča ob julijskem razkritju leta 2015. Hkrati so v opombah pripisali pogum in poklon hrvaški strani, ki je z metodami meddržavnega nadzora odkrila grobo kršitev ženevske konvencije in 33. člena sporazuma iz Sanrema.

Na nogah je slovenska politika, ki v parlamentu razpravlja o možnih ukrepih in protiukrepih, o tem, ali je zdaj res že skrajni čas za slexit. Branko Grims in Vinko Gorenak sta zahtevala, naj na vseh glavnih prometnicah po Sloveniji razstrelijo vse mostove (še posebej viadukt Črni Kal), postavijo barikade na mejnih prehodih, zasujejo predore, predvsem predor Markovec ...

Zveza domoljubnih društev Hervardi in predstavniki nacionalne garde so skupaj s predstavniki nekaterih nacionalno najbolj zavednih strank in civilnih gibanj začeli preboj po by-pass cesti do hiše Joška Jorasa, da bi ubranili napis ­Tukaj je Slovenija. Ob tem so razvili zastave z napisom: Kadar bliska meč morije, v boju kri junaška lije, kakor hrast Sloven stoji, za očestvo se daruje, vso nevarnost zaničuje, večna je Slovencev čast!

Na obalo Piranskega zaliva je sredi dneva prispel prvi mož EU Donald Tusk in hrvaški predsednici Kolindi Grabar Kitarović ter predsedniku Slovenije Borutu Pahorju čestital za miroljubno rešitev obmejnega spora. Foto: Delo

Po slovenski objavi novice, da je arbitražno sodišče Piranski zaliv prisodilo Hrvaški, so hrvaški mediji in diplomacija z objavo in komentarji oklevali. Vtis je, da državi vstopata v novo obdobje odnosov.

Hrvaški mediji se do osme ure zjutraj na presunljivo novico iz Haaga sploh še niso odzvali. Pa tudi hrvaških bojnih ladij, ki bi začele izvajati suverenost v Piranskem zalivu, ribiči še niso opazili. Le nekaj hrvaških državljanov, ki se je zjutraj peljalo na delo ali po nakupih v Trst, je začudeno gledalo nenavadne vojaške premike in do zob oborožene slovenske policiste v slovenski Istri.

Ob deveti uri zjutraj pa je hrvaška veleposlanica Vesna Terzić v Ljubljani na Prešernovo cesto 25 osebno prinesla telegram z najkrajšo možno vsebino: »Hrvaška te razsodbe in tega sodišča ne priznava. Za nas je ta zadeva 'prošlost' že od julija 2015.«

Slovenska diplomacija osemnajst besed obsegajoče stališče hrvaških kolegov še preučuje in zadeve ne komentira. Viri blizu zunanjega ministra Karla Erjavca se namreč sprašujejo, ali je morda med vrsticami skrito še kakšno sporočilo. Klub nekdanjih slovenskih diplomatov, ki je v preteklosti pogosto kritiziral ministra Erjavca, je ob ugibanju, kaj se skriva med vrsticami, pikro ugotovil, da ima hrvaška izjava le eno vrstico, zato med vrsticami ne more biti nič skritega.

Katedra za mednarodne odnose fakultete za družbene vede pa je v pisni izjavi, ki temelji na interdisciplinarnem pristopu, sporočila, da je poteza hrvaške strani deloma pričakovana, ker so v zadnjih dveh letih večkrat napovedali, da presoje haaškega sodišča zaradi kompromitacije procedur ne bodo upoštevali. »Bistveno bolj pomembna pa je antropološka okoliščina, kajti ne smemo spregledati, da je najpomembnejši hrvaški državnik v zgodovini z besedami 'Ne priznavam tega sodišča!' že leta 1928 definiral hrvaški način razmišljanja.«

Ker je razvoj dogodkov intenziven, bomo čez dan na spletni strani www.delo.si objavljali vse novice, povezane z arbitražo.