Tiskane izdaje
Murska Sobota - Vse kaže, da bo treba zaplenjeno premoženje medvojnega murskosoboškega župana, veleposestnika in predvsem gorečega nasprotnika Slovencev ter zagovornika madžarizacije Prekmurja Ferdinanda Hartnerja vendarle vsaj v obliki odškodnine vrniti njegovi zakoniti dedinji Elizabeti Wurth. Tako je za sedaj nepravnomočno odločilo soboško okrajno sodišče.
Odvetnik Wurthove Danilo Hari se je namreč pritožil na sklep okrajnega sodišča v Murski Soboti, ki je pred dvema letoma zahtevek za vračilo premoženja po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij zavrglo, češ da je o isti zadevi že bilo negativno odločeno v upravnem denacionalizacijskem postopku na upravni enoti v Murski Soboti. Mariborsko višje sodišče je sklep okrajnega sodišča aprila lani razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Okrajna sodnica Klaudija Zadravec Ščančar se je v drugo odločila drugače in v tem mesecu odločila, da je zahtevek za vračilo utemeljen. Sklep še ni pravnomočen, državno pravobranilstvo pa se o tem, ali se bodo pritožili, še usklajuje in posvetuje z ministrstvi za kulturo, okolje in prostor ter za finance.
Ferdinand Hartner je bil zelo kontroverzna osebnost v zgodovini Prekmurja in Murske Sobote. Bil je župan Murske Sobote od leta 1933 do 1945 in je v tem času kot Madžar odkrito obžaloval, da je Prekmurje s Trianonsko pogodbo po prvi svetovni vojni pripadlo Jugoslaviji, pozneje, ko je ob začetku druge svetovne vojne Madžarska okupirala Prekmurje, pa je podpiral načrtno madžarizacijo Prekmurja in sodeloval z madžarskimi okupacijskimi oblastmi tudi po letu 1944, ko je oblast na Madžarskem prevzela fašistična stranka Njilašev. Zaradi naštetega ga je po koncu druge svetovne vojne, avgusta 1945 hitro vojaško sodišče obsodilo na smrt in zaplembo vsega premoženja, v katerega je spadal tudi grad pri Gradu na Goričkem skupaj s šestimi hektarji grajskega parka, razkošna vila v Murski Soboti, še nekaj drugih stavb in okrog 460 hektarjev gozdov in kmetijskih površin na Goričkem. Smrtne obsodbe sicer niso mogli izvesti, ker je Hartner z družino že pred sojenjem pobegnil najprej v Avstrijo, nato pa leta 1950 v Argentino, kjer je leta 1975 tudi umrl. A premoženje je bilo zaplenjeno in podržavljeno.
Hartnerjeva hčerka Elizabeth Wurth, ki edina ni odpotovala v Argentino, ker se je že pred odhodom družine poročila v Avstriji, je po osamosvojitvi Slovenije in po sprejemu denacionalizacijske zakonodaje zaplenjeno premoženje najprej poskušala dobiti nazaj v denacionalizacijskem postopku, a so njen zahtevek na soboški upravni enoti zavrnili, ker Hartner v času zaplembe premoženja ni imel jugoslovanskega državljanstva.
Potem je odvetnik Danilo Hari na vrhovnem sodišču obnovil kazenski postopek zoper Hartnerja in dosegel, da so ga oprostili vseh obtožb. Povojna hitra sodba je bila torej razveljavljena, zato pa bo najverjetneje treba tudi vrniti na podlagi te sodbe zaplenjeno premoženje. Toda vsaj za grad na Goričkem se je Wurthova odpovedala vračilu v naravi in zahteva odškodnino, o kateri bo okrajno sodišče odločalo v nadaljevanju postopka. Najverjetneje pa tudi vila v Murski Soboti ne bo vrnjena v naravi, saj temu nasprotuje mestna občina Murska Sobota, kar nam je včeraj potrdil župan Aleksander Jevšek. Tudi večina leta 1945 zaplenjenih kmetijskih zemljišč je že v zasebni lasti in s spremenjeno parcelacijo, tako da tudi ta verjetno ne bo mogoče vračati v naravi.
