Tiskane izdaje
Murska Sobota - Konec minulega tedna so strokovnjaki družbe za geološke raziskave in vrtanje vrtin Geo-hidro začeli s črpalnim preizkusom murskoboške geotermalne vrtine Sob 4g. Preizkus naj bi dal odgovor na vprašanje, ali je to vrtino mogoče uporabiti za vračanje izrabljene termalne vode iz drugih dveh soboških vrtin in kolikšni bi bili stroški reinjekcije. Medtem pa na občini dvomijo v smiselnost nadaljnjega razvijanja geotermalnega sistema ogrevanja.
Reinjekcijska vrtina bi bila namreč nujno potrebna, če bi v Murski Soboti hoteli v prihodnje za ogrevanje vsaj dela mesta uporabljati geotermalno energijo stare vrtine Sob-1g in novih vrtin Sob-3g in Sob-4g. S tem bi namreč bistveno znižali strošek koncesnine - država vzpodbuja vračanje ohlajene vode v vodonosnike z 80-odstotnim popustom pri koncesnini - obenem pa bi skrbeli za obnavljanje vode v termalnem vodonosniku, ki se s številnimi črpalnimi geotermalnimi vrtinami v Pomurju zadnja desetletja samo prazni, naravna obnova vode je prepočasna in pritiski v vrtinah so zato vedno nižji.
Toda prav stroški reinjekcije in koncesnine, ki jih je za podzemne vode nedavno uvedla država, so po najnovejšem mnenju vodilnih murskosoboške občine ovire, ki bodo morda zavrle razmišljanja o rabi geotermalne energije za ogrevanje stanovanj in poslovnih prostorov v delu mesta. Kot smo že poročali, so v javnem podjetju Komunala in na oddelku za gospodarske zadeve mestne občine Murska Sobota prepričani, da bo koncesnina za rabo najstarejše geotermalne vrtine v mestu Sob-1g znašala več kot 97.000 evrov in bo petnajstkrat višja od dosedanjega vodnega povračila. »Če se v novi koncesijski politiki slovenske vlade ne bo nič spremenilo in bodo s koncesninami enako kot komercialne obremenjene tudi nepridobitne dejavnosti javnih gospodarskih podjetij, kot je daljinsko ogrevanje stanovanj s termalno vodo, potem se bomo v Murski Soboti geotermiji kot energetskemu viru najverjetneje odpovedali,« sta nam takrat dejala direktor Komunale Tadej Ružič in vodja oddelka za gospodarske zadeve Štefan Cigan. »Glede na to, kako trenutno izkoriščamo termalno vodo iz te vrtine, bi samo koncesijska dajatev ceno ogrevanja zvišala za 125 evrov za megavatno uro, kar pomeni, da bi bila cena toplote iz tega vira povsem nekonkurenčna,« je še dejal Cigan.
Toda s takšnimi izračuni in argumentacijo, ki vodi k opuščanju rabe geotermalne energije, se ne strinja upokojeni energetik in strojni inženir Jože Brdnik, ki je desetletja projektiral prav sisteme za izrabo geotermalne energije v Pomurju. »Po eni strani je prav, da je država končno pritisnila na uporabnike geotermalne energije, da bodo začeli čimveč tega, kar načrpajo, tudi vračati v podzemlje. Tudi zaračunavanje koncesnine se mi ne zdi nič napačnega, to se je napovedovalo že trideset let in prej ko slej bi prišlo. Toda ni mi jasno, kako so na občini prišli do tako strašljivih izračunov, ki so vsi usmerjeni k temu, da bi opustili geotermijo. Sami so za vrtino Sob-1g izračunali 97.000 evrov koncesnine, po mojih izračunih - če upoštevam izrabo vrtine čez vso kurilno sezono, dvajset ur na dan po 10 litrov na sekundo - bi ob dejanski porabi okrog 130.000 kubičnih metrov termalne vode in v primeru, če bi vodo vračali v reinjekcijsko vrtino, koncesnina znašala okrog 17.000 evrov. Seveda pa bi morali vodo iz vrtine bolje izkoristiti, saj jo sedaj izlivajo v reko Ledavo s temperaturo 42 stopinj Celzija. Da bi dovolj izkoristili toploto te vode in jo ohladili na sprejemljivih 22 stopinj Celzija, bi morali sistemu sedanje vrtine samo dodati toplotno črpalko in nekaj sedaj ločenih manjših sistemov povezati med sabo. Naložba bi stala okrog 700.000 evrov, a potem bi imeli zagotovljeno ogrevanje po zelo konkurenčni ceni,« pravi Brdnik. Tudi to, da bi morala Komunala, če bi za ogrevanje uporabljala termalno vodo iz vrtin, za same vrtine obračunavati amortizacijo in jo vključiti v ceno ogrevanja, se mu ne zdi nepremostljiva ovira. »Če sta dve novi vrtini vredni okrog dva milijona evrov, njina amortizacijska doba pa je 50 let, bi bilo treba letno obračunati 40.000 evrov amortizacije, z 1,4 megavata moči teh vrtin pa bi lahko ogrevali veliko stanovanj in strošek amortizacije bi se porazdelil na veliko odjemalcev. Skupna cena toplote iz tega vira bi tako še vedno bila konkurenčna in greh bi bil opustiti že izvrtani in tako uspešni vrtini.«
