Bodimo ponosni na svojo zgodovino, kulturo in uspehe
Letošnjo proslavo na predvečer dneva upora proti okupatorju so na Kajuhovo leto pripravili v Šoštanju, v dvorani Karla Destovnika Kajuha, ki se je rodil v Šoštanju in pozimi 1944 v bližnjem Zavodnju padel. Spomnila se ga je tudi slavnostna govornica, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki je dejala, da smo lahko Slovenci ponosni na svojo zgodovino, kulturo in uspehe.
Najprej je opisala zgodovinske okoliščine ob začetku druge svetovne vojne na naših tleh. Šestega aprila 1941 je Hitler, ki si je do takrat že podredil dobršen del Evrope, z letalskimi bombniki napadel Kraljevino Jugoslavijo. Enajstega aprila sta se Nemčiji pridružili še Italija in Madžarska. Slovensko ozemlje, na zahodu že takrat zmanjšano za tretjino, ki je po rapalski pogodbi iz leta 1920 pripadlo Italiji, so si razdelili štirje okupatorji: Nemci, ki so zasedli Gorenjsko, Štajersko, severozahodni del Prekmurja in severni del Dolenjske; Italijani, ki so zavzeli večino Dolenjske z Ljubljano; Madžari, ki so si kasneje priključili Prekmurje, in Neodvisna država Hrvaška, ki je zasedla posamezna naselja od Bregane do bližine Brežic.
Oborožen upor
Predsednica državnega zbora je povzela spomine pregnanih, pa tudi zavest uporne Ljubljane, kjer »so se ravno v noči s 26. na 27. april 1941, torej noč po tem, ko se je Hitler sprehajal po Mariboru, v Rožni dolini v vili književnika Josipa Vidmarja sestali predstavniki nekaterih slovenskih političnih strank, dela društva Sokol in kulturnih delavcev«. Zvezo komunistov so predstavljali Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl, krščanske socialiste je zastopal Tone Fajfar, sokole Josip Rus, kulturne delavce pa Josip Vidmar, Franc Šturm in Ferdo Kozak. V tej noči je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta kot upor proti imperializmu oziroma kot temelj za oborožen upor proti okupatorju.
Protiimperialistična fronta se je 22. junija 1941, ko se je začela operacija Barbarossa oziroma nemški napad na Sovjetsko zvezo, preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Februarja 1942 je bila Ljubljana obdana z bodečo žico.
»Pomemben politični program Osvobodilne fronte je žal Komunistična partija Slovenije razlagala po svoje, postopoma prevzemala pomembne položaje znotraj Osvobodilne fronte, s podpisom dolomitske izjave 28. februarja 1943 pa so ji vodilno vlogo pod sloganom enotnosti priznali še skupina krščanskih socialistov in društvo Sokol,« je med drugim povedala Urška Klakočar Zupančič.
Dodala je, da medtem ko si je večina udeležencev osvobodilnega boja želela svobodnih in demokratičnih odnosov v novi državi, je nadzor nad gibanjem obdržala Komunistična partija, ki je po vojni prevzela oblast. »Kljub temu pa je nastanek Osvobodilne fronte pomembna prelomnica v slovenski zgodovini, ko se je narod v nuji po samoohranitvi in v želji po samoodločbi združil, organiziral in legitimno uprl. Nastanek svobodne in samostojne države leta 1991 je bil logičen nadaljnji korak k popolni svobodi naroda, ki se mu je na majhnem koščku zemlje sredi Evrope, kjer se gorske verige stikajo z morjem in prostrana ravnina meji na gozdnato hribovje, pod različnimi tujimi vladarji uspelo obdržati stoletja.«
Vojne so v nas
Predsednik vlade Robert Golob pa je v poslanici opozoril, da se vojne ne razplamtijo čez noč. »Vojne so v nas in med nami. Hrani jih vsaka, še tako bežno izrečena ali lahkomiselno zapisana beseda, ki žali, ponižuje ali razdvaja. Zato je prav, da vsak od nas prispeva svoj delček v mozaik sožitja in odprtosti, na katerem skušamo graditi državo,« je dejal.
Dodal je, da bomo še vedno prihajali v položaj, ko se bomo morali upreti črno-belim interpretacijam sedanjosti in zgodovine. Notranjim in zunanjim. Takih, ki ne spoštujejo dejstev, pač pa z njimi manipulirajo. Te zle silnice lahko premaga zgolj družba, ki je dovolj odprta, da so v njej jasno slišana vsa mnenja.
