Bolniki in zdravniki se delijo na prvorazredne in drugorazredne
»Vprašanje tega trenutka je, ali bodo javne bolnišnice sploh obstale ali ne. Ali še želimo imeti bolnišnico v Novem mestu? Murski Soboti? Slovenj Gradcu? Zdaj ni več pomembno, kaj si ljudje o nas, zdravnikih, mislijo, ko si prizadeva Fides za višje plačilo v javnih zavodih,« opozarjata zdravnika internista Boštjan Kersnič, v. d. strokovnega direktorja novomeške bolnišnice, in Živojin Stevanović, vodja internega oddelka v tej bolnišnici. Kakšno je dejansko stanje v bolnišnicah?
»Javni zavodi se skokovito slabšajo. V kaos ne gremo linearno, ampak eksponentno. Ker ni nobenih konkretnih ukrepov, nemočno čakamo. Ni več časa za ministrove reforme leta 2025, kot jih je napovedal. Izgubili bomo javne bolnišnice, poceni zdravnike in specialiste, ki se ukvarjajo s podcenjenimi področji medicine. Izgubili bomo internistične stroke, kot so hematologija, pulmologija, infektologija, gastroenterologija, revmatologija. Te stroke bodo izginile. Brez njih bolnišnice ne bodo več bolnišnice, ki bi zdravile hudo bolne ljudi, temveč specializirane ustanove, ki se bodo ukvarjale z umetnimi kolki, srčnimi spodbujevalniki, umetnimi prsmi in pomlajevanjem nožnic,« povesta sogovornika. Od kod njun pesimizem ali – kot poudarjata – prepričanje, da je takšen resnični položaj naših perifernih bolnišnic?
ZZZS ne plačuje po stroških
Poglavitna težave je način financiranja bolnišnic, pojasnita. Začetek plačevanja po skupinah primerljivih primerov (SPP) sega v daljne leto 2004, ko vrednost storitev po prenosu modela iz Avstralije pri nas ni bila natančno izračunana. Iz takratne napovedi, da se bo sistem v naslednjih letih dograjeval in popravljal, dokler ne bodo storitve plačane po realnih vrednostih, ni bilo nič. Šele v zadnjih letih je plačnik, to je Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), skupaj z ministrstvom za zdravje poskušal na novo ovrednotiti storitve, a tega ni storil v celoti. Iz pravega vrednotenja so po besedah sogovornikov izpuščena cela strokovna področja, predvsem pa intelektualno delo zdravnika.
»Pacient z diagnozo spondilodiscitis, to je vnetje medvretenčnih ploščic v hrbtenici, mora biti hospitaliziran na infekcijskem oddelku šest do osem tednov. Njegovo zdravljenje in oskrba v bolnišnici stane realno med osem in devet tisoč evri, ZZZS pa plača bolnišnici glede na SPP 2500 evrov. To pomeni, da z vsakim takim bolnikom bolnišnica pridela okoli 6000 evrov izgube,« je izračunal v. d. strokovnega direktorja bolnišnice Novo mesto Boštjan Kersnič. Sogovornik je naštel še več takih primerov: plačila za zdravljenje pljuč, črevesja, krvnih in revmatoloških bolezni, za razliko od, denimo, ortopedskih operacij in vgrajevanja žilnih opornic ter srčnih spodbujevalnikov, ki prinašajo dobiček.
Diskriminacija bolnikov in zdravnikov
»Bolniki so zaradi takšnega plačevanja razdeljeni na prvorazredne, to so tisti, ki prinašajo bolnišnici presežek, in drugorazredne, ki prinašajo izgubo. Prvorazredni dobijo posteljo in pomoč v bolnišnici prej, drugorazredni so v tem smislu diskriminirani. Posledično smo tudi zdravniki razdeljeni na elitne, ki prinašajo bolnišnici presežek, in drugorazredne, ki prinašamo izgubo. Tisti, ki prinašajo denar, imajo večjo neformalno moč, se krepijo, krepijo se tudi njihovi oddelki, oprema. Drugorazredni zdravniki in naše stroke pa bomo izumrli,« pojasnjuje internist nefrolog Živojin Stevanović.
Težava »nepravičnega« financiranja ima finančne posledice tudi za zdravnike. Storitve, ki prinašajo dobiček, izvajajo predvsem koncesionarji in zasebniki, kar prinaša zdravnikom teh specialnosti možnost popoldanskega zaslužka, tudi desetkrat višjega, kot je v bolnišnici. Internističnih storitev, ki so slabo plačane in prinašajo izgubo, koncesionarji ne izvajajo; posledično za te »drugorazredne« zdravnike ni popoldanskega zaslužka. Enaka diskriminacija je pri odpravljanju čakalnih dob: medtem ko prejme zdravnik hematolog za naduro 15 evrov, prejme ortoped v isti bolnišnici za operacijo, ki traja eno uro, 150 evrov.
»Mladi zdravniki se ne odločajo za specializacije, ki prinašajo tako nizek popoldanski zaslužek ali ga sploh ne prinašajo. Odločajo se za tiste, ki prinašajo več denarja,« poudarja Stevanović. Iz slabo plačanih strok odhajajo. Navede primer mladega, obetavnega revmatologa: prvi dan po specialističnem izpitu se je zaposlil v bolje plačani farmacevtski industriji. Iz novomeške bolnišnice je v zadnjem letu odšlo devet zdravnikov zaradi velikih obremenitev, predvsem v urgentnih centrih. Vsak odhod prinese še več obremenitev za tiste, ki ostanejo, tudi več dežurstev, ki jih zdravniki komaj še zmorejo.
Hkrati na treh delovnih mestih
»V tem trenutku smo zdravniki nevarni za ljudi. Ker nas ni dovolj, marsikateri dežura 24 ur, nato še 24 in še 24 ur. Zdravnik odloča o življenju in smrti. Če je tako obremenjen, so odločitve lahko slabše ali celo napačne,« pojasnjuje Boštjan Kersnič. Ali kot strokovni direktor ne more tega preprečiti?
Sogovornika popišeta način dela. Najbolj boleča je izguba dveh kolegic infektologinj, ki sta v času epidemije dve leti delali vsak dan, tudi vse sobote, nedelje in praznike, in ob koncu obe hudo zboleli. Bolnišnica ima tako zdaj samo eno infektologinjo. Ko je šla ta na dopust, ni bilo mogoče najti nikogar, ki bi lahko delal na infektološkem oddelku. »Kot strokovni direktor sem prevzel oddelek. Žal sem kmalu dobil covid in sem moral ostati doma,« je povedal Kersnič. Na srečo se je tisti dan vrnil v službo predstojnik internega oddelka Stevanović. »Ta dan si bom zapomnil za vedno. Zaradi pomanjkanja kadra sem že bil razpisan hkrati na oddelku za nefrologijo in v urgentnem centru, prevzeti pa sem moral še oddelek za infektologijo. Klicali so me z vseh strani, skoraj sem se raztrgal,« opisuje izkušnjo sogovorec, ki ve, da imajo podobne težave tudi vse druge periferne bolnišnice, čeprav o njih ne govorijo na glas.
Najtežje v urgentnih centrih
Po mnenju sogovorcev so največja težava zdaj urgentni centri. »Leta 2016 so odprli urgentne centre, a brez urgentnih zdravnikov. Delo v urgentnih centrih opravljamo zato zdravniki iz bolnišnic poleg vseh drugih zadolžitev. To pomeni, da dežuram v urgentnem centru 24 ur vsak tretji dan, namesto da bi skrbel za nefrološke bolnike na oddelku,« je povedal Stevanović.
Zdravnika sta si edina, da je delo v urgentnih centrih težko, saj gre za nujne bolnike, ki prihajajo podnevi in ponoči. Prihajajo tudi nenujni, ki želijo na ta način prej priti do preiskav. Prav bi bilo, da bi takšni, ki zelo obremenjujejo že izčrpano osebje in sistem, vsaj nekaj doplačali za prihod sredi noči, kar bi po njunem moral urediti ZZZS. Delo v urgentnih centrih je slabše plačano kot druga delovna mesta, zato se ga osebje brani. Urgentnih centrov je v vsej državi 13, v novomeškem pregledajo trije dežurni zdravniki – internist, kirurg in splošni zdravnik – v 24 urah več kot 200 najtežjih pacientov.
Po drugi strani hkrati z urgentnimi centri dežurajo tudi prehospitalne enote zdravstvenih domov, ki gredo po bolnike na teren in jih pripeljejo v urgentne centre. Sogovorca vidita rešitev urgentnih centrov v tem, da bi ukinili dežurno zdravniško mesto v prehospitalnih enotah, za prvo pomoč bolnikom na terenu bi usposobili tehnike in na ta način pridobili 52 zdravnikov za urgentne centre. Urgentne centre bi bilo po njunem mnenju treba tudi ločiti od bolnišnic in delo tam bolje plačati, kar bi pritegnilo zdravnike od drugod in razbremenilo bolnišnične zdravnike, da bi lahko skrbeli za svoje bolnike na oddelkih.
Vse več pacientov v Ljubljano
Ko v Novem mestu ne zmorejo več, kličejo po pomoč v UKC Ljubljana. Vodilni slovenski hematolog dr. Samo Zver je napotil k njim tri specializante, torej mlade zdravnike, prišel je tudi sam. Mladi so najprej vprašali za pogodbe. »Nismo jih imeli pripravljenih, a izkazalo se je tudi, da bodo zaslužili za delo ves dan le 35 evrov bruto, kar je manj kot pet evrov bruto na uro. Seveda ne prihajajo več, novomeški bolniki pa morajo vse pogosteje v Ljubljano, saj jih v Novem mestu nima kdo oskrbeti,« je povedal Boštjan Kersnič.
»Zdravstveni sistem ni pred zlomom, kot pogosto slišimo. Zdravstveni sistem je zlomljen,« na podlagi vsega povedanega ocenjuje Živojin Stevanović.
Zdravnika vabita ministra, da pride pogledat razmere v perifernih bolnišnicah, da začne čim prej urejati urgentne centre in sprejema tudi druge ukrepe, da bo delo v bolnišnicah postalo konkurenčno delu pri zasebnikih. Čakanje in odlaganje na kasneje je najslabše.
