Tiskane izdaje
Piran - Piranska kandidata, ki sta si po izidu prvega kroga precej blizu, razmišljata, kako v nedeljo privabiti čim več volivcev, saj bi napovedana nizka udeležba lahko vplivala na rezultat. Peter Bossman (v prvem krogu 47,3 odstotka glasov) stavi na rezultate dosedanjega dela, Sebastjan Jeretič (32,3 odstotka) je prepričan, da si Piran zasluži več.
Zakaj si želite funkcije župana?
Jeretič: Funkcija sama me ne zanima. Če bi me zanimale funkcije, bi bil danes v Ljubljani ali Bruslju. Zanima me izziv, da bi v skupnost vrnil sproščenost in predvsem ambicioznost. Tudi zato vodim kampanjo, ki je kot svetovalec za kampanje ne bi svetoval. Nastopal sem zelo neposredno, tu pa tam tudi agresivno in odkrito (recimo o menjavi kadrov na občinski upravi), da bo jasno, da mislim resno.
Bossman: Zadnja štiri leta sem v težkih časih dobro vodil občino. Leta 2006 smo imeli v občinskem proračunu 50 milijonov evrov, ko sem nastopil mandat, pa samo 30 milijonov. Z manj denarja je bilo treba narediti marsikaj. Dobro sem začrtal pot in zdaj je treba nadaljevati miren ter enakomeren razvoj.
S čim lahko jamčite, da boste obljubljeno lahko uresničili?
Bossman: Dokazal sem, da sem mož beseda. Ne obljubljam neuresničljivega. Vlada že napoveduje krčenje sredstev za občine. Zato ne obljubljam stolpnic, ampak stvari, ki so samoumevne: kanalizacijo, dograditev vodovoda, šol ...
Jeretič: Zanima me velika zgodba, zato obljubljam drugačen način delovanja, malo projektov, za katere je potreben denar. Predvsem obljubljam drugačen odnos občine do ljudi, podjetij. Tako sem deloval tudi v preteklosti.
Dva največja problema, s katerima se bosta spoprijela?
Bossman: Najprej sta to kriza v Sloveniji in manjši proračun. Hkrati so čedalje večje socialne stiske. Naša občina je zelo socialno naravnana, saj skoraj polovico proračuna porabimo samo za te namene. Poskrbeti bom moral za ustvarjanje razmer za nova delovna mesta.
Jeretič: Najprej bom pozornost posvetil večjemu redu v občini - od reda v občinskih službah do reda na ulicah. Druga naloga bo modernizacija občine. Ob turizmu in kmetijstvu vidim priložnost v uvajanju sodobnih tehnologij, ki odpira nova delovna mesta.
Gospod Bossman, kaj bi spremenili pri svojem delu, če bi ponovno dobili mandat?
Bossman: Od občinske uprave bo treba zahtevati nekatere spremembe. Odkar sem župan, smo v njej zmanjšali število zaposlenih in tako bomo tudi nadaljevali.
Kako in za koliko?
Bossman: Število zaposlenih v upravi smo zmanjšali za sedem ljudi, in še ga bomo zmanjševali. Od tistih, ki ne delajo najbolje, bomo zahtevali, da to popravijo. Mislim, da grožnje z odpuščanji in sankcijami niso pravi način, kako spodbuditi ljudi k delavnosti. Dobro bi bilo, če bi šel gospod Sebastjan v občinsko upravo, da bi videl povprečno starost ljudi, ki tam delajo.
Jeretič: Zelo dobro poznam ljudi v občinski upravi, še posebno odločevalce, ker sem že 20 let v tej zgodbi. Bil sem tudi v upravi Okolja in znam mobilizirati kolektiv. Tedaj smo imeli nekaj izjemnih mobilizacijskih akcij. Izvedli smo nekakšen feng šui Pirana. Kosovne odpadke smo prišli iskat na dom, celo vodilni iz uprave smo šli na domove Pirančanov in jim pomagali odnašati staro šaro.
Zakaj hoče imeti župan Kopra Boris Popovič vpliv v Piranu? Zakaj ga tako vleče v to občino?
Jeretič: Ne gre za to, da ga vleče v Piran, ampak mi pravimo: ko je plima, gredo vse barke gor. Istra je eno območje, in če bo šlo piranski občini bolje, se bo to poznalo tudi Kopru. Koper nima toliko hotelov in je njegov turizem odvisen od obiskovalcev prireditev, potnikov z razkošnih ladij. Koper si zato želi, da bi šlo vsej regiji bolje. Občina Piran je bila nekoč Monte Carlo v severnem Jadranu, danes je najbolj zaostala v regiji.
Ste prepričani, da je tako? Občina ne daje tega vtisa.
Jeretič: To so podatki države. Ne gre samo za javni sektor, ampak za celotno gospodarstvo in skupnost.
Ali ni napovedani prihod Popoviča posledica njegovih osebnih povezav ali interesov s katerim od portoroških podjetnikov?
Jeretič: Ni te potrebe, ker prijateljujemo s podobnimi ljudmi. Jaz si želim pomagati podjetništvu in bom pomagal vsakomur, ki bo imel zdrave projekte.
Je bil na soočenju kandidatov v hotelu Slovenija incident ali ga ni bilo?
Jeretič: Incident je bil. Bil sem v prvi vrsti in gledal, kaj se je dogajalo. Tudi nekaj predstavnikov SD je bilo tam.
Bossman: Incidenta nisem videl. Mislim, da moramo to prepustiti organom, da oni raziščejo primer. Toda en dan prej je bil incident v Dekanih, potem pri nas, naslednjega dne v Žusterni. Pri vseh treh je bil Popovič zraven. Ko ga ni bilo več v piranski občini, incidentov ni bilo več.
Županska funkcija je nadvse vabljiva. Ali lahko kdo na tem položaju pomaga posameznim podjetnikom, jim ponudi več priložnosti in opore?
Bossman: Biti župan je zame velika čast. Pred štirimi leti nisem razumel razsežnosti svoje izvolitve, dokler mi ni neki ameriški novinar rekel: Vi ste spremenili način razmišljanja v tem okolju. V županski boj sem šel, ker si želim kraju vrniti nekaj od tega, kar mi je dal. Ne delam za posameznika, ampak za kraj.
Jeretič: Moje ambicije so, da bodo moji otroci ponosni name, da bomo ustvarili ambiciozno in sproščeno okolje, v katerem bo užitek odraščati, kot v 70. ali 80. letih.
Kako bi odpravili konflikt med gostinstvom in prebivalstvom v občini?
Jeretič: V 80. nas ni nič motilo, ker smo vsi zelo dobro živeli od turizma. Danes sta nervoza in apatija ljudi razumljivi, ker životarimo, ker ni več toliko zaslužka. Prvi korak je, da v kraj vrnemo denar, da bodo ljudje spet bolje živeli. Drugo pa je dobro načrtovanje in ne mešanje dejavnosti, ki ne sodijo skupaj, predvsem pa pravično presojanje, ko je treba uravnotežiti interese turizma in prebivalcev.
Bossman: Sebastjan ne ve, ker ne živi več tukaj, da smo imeli letos v Piranu ogromno prireditev, kulturnih in zabavnih. Res je konflikt, to ni nič nenavadnega. Povsod v svetu, kjer je turizem, je določen konflikt. Najti je treba simbiozo. Turizem se je od 80. ali celo 90. let povsem spremenil.
Jeretič: Poleti sem bil v Budvi, tam ni konfliktov. Stanovalci v starem mestnem jedru so sprejeli, da je glasba zunaj do enih, v lokalih do treh. Ključna stvar je bila narediti red na ulicah. Tam so to uredili. Tukaj pa ne vidim redarjev po ulicah zvečer.
Bossman: Še enkrat, ti ne veš, kako je tukaj. Uvedli smo nočno dežurstvo za redarje. Vprašajte Portorožane in Pirančane, razmere so veliko boljše in letos smo imeli manj pritožb zaradi hrupa in nereda. In s tem gremo naprej.
Kako bi spodbudili gospodarski razvoj?
Bossman: Poiskati bi morali sredstva za boljše internetne povezave v občini. Potrebujemo hitrejši pretok informacij po elektronskih medijih. To bi omogočalo lažje odpiranje samostojnega podjetništva. Podpirali bomo sistem sodelovanja različnih podjetnikov (co-working ali co-sharing).
Se vam zdi to dovolj za premik?
Bossman: V Luciji imamo premalo izkoriščeno industrijsko cono. Načrte smo morali spremeniti zaradi ceste, ki pride na njeno območje. Druga industrijska cona je zasnovana pri Dragonji. Tudi tam so bile težave z državo in nedoločeno cestno traso.
Jeretič: Izkušnje v tujini kažejo, da so župani veliko bolj proaktivni pri odpiranju delovnih mest. V Dragonji bi lahko bolj spodbudili razvoj v obstoječih prostorih družbe Kras, ki jih ta ne potrebuje. Tam bi, denimo, lahko odprli tovarno za predelavo in pakiranje hrane, ki bi kmetom omogočila, da bi pridelke prodali po višji ceni, odprli nekaj delovnih mest. Drugi primer bi bila ustanovitev analitičnega in svetovalnega centra, kjer bi izkoristili tudi tiste, ki odlično poznajo italijanski jezik in kulturo.
Bi bilo to dovolj?
Jeretič: Če sprašujete o veliki investicijah, jih piranska občina ne potrebuje, niti ni investitorjev, ker smo zanje prepočasni.
Se strinjate, gospod Bossman?
Bossman: Investitorji so. Ovira je državna birokracija. Pred dvema letoma je v hotelu Kempinski stanoval bogataš iz Kuvajta, ki je za svojo 30-člansko družino najel dve nadstropji. Povabil me je na pogovor. Dejal je, da ima 50 milijonov evrov za investicije, in vprašal, kaj mu lahko ponudimo. Pokazal sem mu območje Rudnika ob solinah, skladišče soli ... Ko pa je zvedel, da bi za vse papirje v najboljšem primeru in ob najboljši volji potreboval vsaj dve leti, v normalnih razmerah pa pet let, je rekel hvala in odšel brez dogovora.
Jeretič: Trenutno delam v občini Koper, ki je precej aktivnejša od piranske, in če vprašate investitorje, ki so bili zainteresirani za vlaganja v eni ali drugi, so veliko bolj zadovoljni z birokrati iz koprske občine, pa je med njimi veliko Pirančanov. Papirji se tam veliko hitreje obračajo kot tukaj.
Gospod Bossman, očitajo vam, da nekaterih obljub vendarle niste uresničili: garaže Valeta, poslovnega centra Kaštel s parkirišči v Portorožu, sidrišča na morju, kolesarskih poti, boljše povezave Pirana z garažo na Fornačah ...
Bossman: Za Valeto smo sprejeli OPPN, ta naložba je bila vredna 40 milijonov evrov, ker mora investitor zgraditi veliko infrastrukture za občino. Potencialni investitor trdi, da je še zmeraj zainteresiran. Tudi OPPN Kaštel je bil sprejet ...
Toda sprejet je bil pred časom, načrti niso uresničeni.
Bossman: Ne želim, da bi zgradili samo betonski skelet, potem pa bi investitor omagal. Sploh ne na tej lokaciji. Dokler ne bo finančna konstrukcija zaprta, naj niti ne začne.
Gospod Jeretič, imeli ste resne težave s konfliktnim in banalnim predvolilnim nastopom, na katerega se ljudje niso dobro odzvali. Kako to razlagate zdaj?
Jeretič: Sprva sem vodil pozitivno kampanjo po internetu, zadnji teden pred volitvami pa se je zgodil incident, ki je razburkal čustva. Dolgo sem imel v želodcu nekatere zadeve, ki sem jih hotel izkašljati. Bolele so me krivice in laži zadnjih let, in sem izkoristil kampanjo za očiščenje te preteklosti. Zdaj sem vesel, da je to za mano in lahko sproščeno gledam naprej.
Ste ugotovili, koliko vam je to škodilo?
Jeretič: To je zame specifična kampanja, zato jo vodim tudi tako neposredno in iskreno. Če bi hoteli delati kampanjo samo za zmago, bi jo vodil, kot jo je vodil Miro Cerar, z nekaj praznimi okvirji.
Zakaj takšno zanimanje slovenske javnosti za volilni izid v piranski občini?
Jeretič: Ker se spopadava za položaj s Petrom, nekdanjim sodelavcem.
Bossman: Sebastjan je bil del moje kampanje pred štirimi leti. To je nekaj zanimivega. Drugo pa je, da je bila kampanja vsaj na začetku zelo ostra in da se je začela že pred skoraj enim letom, ko je gospod Popovič napovedal svojo kandidaturo v Piranu. Potem je našel namestnika. Ni skrivnost, koliko ljudi so nagovarjali, da bi kandidirali proti meni.
Jaz pa sem mislil, da je piranska občina zanimiva tudi zaradi lege, zemljišč, nepremičnin ...
Bossman: Eni vidijo Piran kot plen, jaz ga vidim kot možnost enakomernega razvoja za občane in občanke.
Kako bi prepričali državne uradnike, da bi bili bolj učinkoviti in bolj naklonjeni vašim projektom?
Bossman: Državni uradniki bi morali imeti dobre ministre.
Vaš strankarski kolega minister za kmetijstvo ni prav veliko pomagal vam oziroma občini.
Bossman: O njem mislim, da je dober, ker ščiti interese kmetov. Ko bova našla nekoliko več časa, mu bom poskušal dokazati, da je interes kmetov tudi, da prodajo svoje izdelke turizmu, da morda razvijajo kmečki turizem, oddajajo sobe in ustvarjajo nova delovna mesta.
Jeretič: Metoda prepričevanja je moja stroka. Prepričan sem, da bi mi uspelo aktivneje in pospešeno reševati probleme, ki jih ima Piran z Ljubljano. Eden od korakov je povezovanje slovenske Istre, ker bomo enotni močnejši. Tudi povezovanje županov po Sloveniji, ki združeni lahko naredijo več kot danes.
Zdaj niso povezani?
Jeretič: Premalo.
Pri golfu so si tri občine pomagale, ker sta drugi dve jasno podprli piranski projekt.
Jeretič: Pa ni bilo dovolj.
