Bosta lahko na otrokovi valeti skupaj zaplesala?

Ljubljana – »Na mediacijo sta prišla vsak zase in na hodniku sedela daleč narazen. Tudi pogledala se nista, vsaj opaziti ni bilo. Ko sem ju povabila v sobico, kjer vodim mediacije, sta bila vidno v zadregi in slabe volje. Komaj sta čakala, da sem opravila formalnosti, nakar se je usul plaz zahtev, obtožb, pričakovanj, želja, potreb, pod površje slabo pometenih zamer, očitkov, tudi zmerljivk,« pripoveduje mediatorka Jasna Tepina.

»Izkušnje so me naučile, da je najbolje ranjena partnerja nekaj časa pustiti, da si povesta, kar ju teži ter se šele potem po korakih lotiti urejanja bodočih odnosov med njima in, najpogosteje, njunimi otroki. Navadno se lotimo najprej najlažjih težav, komu zaupati otroke v vzgojo in varstvo, potem stikov s staršem, pri katerem otroci ne bodo živeli, sledi težji del, določanje preživnine, in včasih skoraj 'mesarsko klanje' za premoženje. Vedno znova me preseneti, kako se ljudje razgalimo, ko gre za denar in za tisto, za kar smo prepričani, da je naše, četudi ne gre za kakšno veliko bogastvo,« izkušnje opisuje Jasna Tepina.

Partnerja se morata za uspešno razvezo sporazumeti o delitvi premoženja, skrbništvu in preživljanju otrok in celo morebitni preživnini partnerja, če ta nima zaposlitve. Tukaj se stvari marsikdaj zapletejo, in če partnerja tega nista sposobna storiti, sporazumna razveza ni mogoča. V tem primeru zakoncema ostane le še sodna pot, kar pa že tako težko situacijo le še poslabša. V tujini že dlje, pri nas pa šele zadnjih nekaj let v praksi uspešno deluje zunajsodna mediacija, ki se uporablja ob razvezah ali drugih družinskih sporih, kot je na primer dedovanje. Udeleženci v zaupnem postopku s pomočjo mediatorja – s čimer se morata strinjati oba partnerja – pred sprožitvijo postopka za ločitev oblikujejo mediacijski sporazum, ki je moralno ali pravno obvezujoč. »Vedno povem, da je mediacija najprimernejši način reševanja sporov. Le tako lahko partnerja o svojem življenju odločata sama, in ne v njunem imenu sodnik. Daje tudi vsaj delno garancijo, da si bosta čez deset ali petnajst let na sinovi valeti ali hčerkini maturi brez zadrege in očitanj pogledala v obraz in morda celo skupaj zaplesala.«

Toda kako partnerja spoznata, da dogovora ne bosta zmogla oblikovati sama? Družinska terapevtka in mediatorka Mojca Vatovec iz centra za psihološko svetovanje Posvet pravi, da so meje različne. »Pri nekaterih zadostuje že zaostritev tona, drugi se pred prihodom že stepejo. Pomoč mediatorja je treba poiskati čimprej, torej takrat, ko spoznamo, da se vrtimo v krogu, ponavljamo vzorce, dogovoru pa nismo nič bliže.«

Spori zaradi vzgoje

Večinoma je tako, da eden od članov družine to uvidi prej in spodbuja druge k udeležbi v mediaciji. »Včasih najprej prideta dva, potem se jima pridruži še tretji, če vidimo, da ima vpliv na vsebino mediacijskega dogovora. Tako je po navadi pri delitvi premoženja. Zakonca bi se o njej že dogovorila, če ne bi bilo na primer njegove mame, ki meni, da njun dogovor ni pravilen, in s komentarji v njun odnos vnaša spor.«

Mediacija je velikokrat potrebna tudi zaradi različnih pogledov na vzgojo otrok. To je razumljivo, saj bodočih starše razen šole zanje, kjer se učijo osnovne nege otroka, nihče ne pripravi na vzgojo. Sicer pa se, kot pojasnjuje Mojca Vatovec, na mediaciji težave rešujejo v paketu. Pa so vse rešljive? »Pomagati se da tudi takim, ki sploh niso pripravljeni na kompromis in verjamejo le v lasten prav. Povemo, da je mediacija zbliževanje stališč, cilj pa je oblikovanje mediacijskega sporazuma, s katerim bosta kljub spremenjenim razmeram optimalno živela naprej. Včasih jih je treba spomniti le na začetke zveze in takratna pričakovanja, na otroke, ki niso nič krivi. Ključno je, da partnerja uvidita, da imata skupni cilj, ki je pomagati svojim otrokom odrasti v srečne, samozavestne in uspešne ljudi.« So pa tudi takšni, ki na konec zveze še niso pripravljeni in so zaradi tega v postopku izrazito neaktivni. Na vsa vprašanja odgovarjajo z »ne vem«, »bom premislil«, »ne spomnim se« in s takšnimi ljudmi je zelo težko. Treba jim je dati čas ter se z vsakim od partnerjev pogovoriti ločeno in zaupno.«

Naučiti se poslušati

Najpogostejši razlog, da partnerja nista možna oblikovati dogovora, je nezmožnost poslušanja. »To se zgodi, ko nekdo govori, drugi pa samo čaka, da bo prišel na vrsto in povedal svoje, saj on že ve, kaj je res in prav. To ni konstruktiven dialog, kjer bi se partnerja slišala in lahko razumela,« pojasnjuje Vatovčeva.

Mediacija ponuja tehnike, da se ljudje med seboj slišijo. Ena izmed teh je tehnika povzemanja. Mediator povzame besede udeleženca in druga stran jih sliši, saj jih izreče mediator. Tisti, ki jih je povedal, pa se začuti slišanega, upoštevanega, razumljenega in s tem pridobiva zaupanje. »Sčasoma se tako naučijo poslušati drug drugega brez mediatorja kot povezovalca. Konstruktivna komunikacija je namreč ključna še dolgo po razvezi. Njuna partnerska zveza je sicer razpadla, starševska zveza pa ostaja za vedno.«

Mediator je med pogovorom vedno nepristranski. »Kaj je prav, kaj je narobe, kaj je resnica, je v rokah ljudi, ki so v odnosu udeleženi. Mediatorji pravimo, da je resnica funkcija dogovora. To, kar se ljudje dogovorijo, za njih velja. Mediator se ne opredeljuje, ne pri sebi, ne navzven. Opredelimo se le, če bi se partnerja poskušala dogovoriti nekaj, kar očitno ni v korist otrok. Vse ostalo je njuna stvar, njuna odločitev, s katero bosta morala živeti. Mi ju z vprašanji vodimo, da prideta do zaključka, ki je za oba sprejemljiv. Rešitve so včasih zelo inovativne. Kot na primer skupno starševstvo, pri čemer otroci ostanejo v hiši, kjer sta prej skupaj živela, onadva pa se vsak teden menjata.« A takšne rešitve so možne pri finančno bolj stabilnih družinah.

Mediacija ni terapija

Kako pomagati, ko partnerja želita razvezo, a imata le skupno manjše stanovanje in sta brez prihrankov, ki bi enemu omogočili novo stanovanje. »To se zelo težki primeri. Ko sta partnerja že tako sprta, da ne moreta več živeti skupaj, to lahko povzroči nasilje, verbalno ali celo fizično. Takrat svetujem strpnost, a žal največkrat ne pomaga. Rešitev je lahko v tem primeru tudi varna hiša.

Veliko ljudi ni seznanjenih z možnostjo mediacije, ki jo finančno podpirajo tudi mestne občine. V tujini je v vsakem manjšem mestu mediacijska pisarna, pri nas pa se še vedno večina mediacij opravi v postopkih pred sodišči.

Koliko časa traja postopek mediacije, je odvisno od primera do primera, saj noben odnos ni enak drugemu. »Če sta partnerja že ob prihodu pripravljena na kompromis, potrebujeta minimalno pomoč, če nista, je srečanj lahko tudi deset. Zgodi se tudi, da rešitve ni. Kljub temu, da mediacija ni terapija in ima za cilj oblikovanje mediacijskega sporazuma, ki je moralno ali pravno zavezujoč, se lahko med njo te odnos lahko izboljša. Bremena se začnejo razčiščevati, komunikacija začne teči v takšni smeri, da ljudje ostanejo skupaj ali pa so pred razvezo pripravljeni vsaj še enkrat poskusiti. »Včasih jih iz mediacije napotimo tudi na terapijo. Žal si še vedno več ljudi laže prizna, da potrebujejo mediacijo kot terapijo, saj ima slednja v naši družbi še vedno negativen prizvok.«

Zadovoljevanje užitkov

Dejstvo je, razlaga Vatovčeva, da je danes pomembno biti pameten, lep, bogat, uspešen, takšen, da ti nihče nič ne more. Družba je usmerjena v zadovoljevanje užitkov, odkritosti in prevzemanja odgovornosti pa je vse manj. Nekateri svojih čustev ne znajo več ne jasno zaznati, ne izražati, saj sta jih vzgoja in način življenja utirila v pretvarjanju ter zapostavljanju lastnih vzgibov in občutij. Ko delamo s takšim človekom, pravi Vatovčeva, je zmeda res popolna. »Ljudje, ki ne znajo prepoznavati svojih čustev, ob vprašanju, kaj v tem trenutku čutijo, postanejo zbegani in se ne znajo opredeliti. Tega je veliko, saj se je učenje izražanja čustev pri otrocih začelo šele pred kratkim. Izražati svoja čustva in nositi svojo dušo na dlani, je pogumno dejanje, ki vključuje nekaj tveganja, ki si ga marsikdo ne dovoli,« razloge, ki privedejo do slabih odnosov, našteva sogovornica.

Nerealno je pričakovati, da v odnosu ne bo konfliktov. Dva nista nikoli tako skladna, da bi se strinjala o vsem, niti o večini ne. Dovolj je le, da se strinjamo o pomembnih stvareh, meni Vatovčeva in dodaja, da je vse ostalo, kar gradi dober odnos, lahko doseči z usklajevanjem. Opaža, da danes predvsem manjkajo medsebojno spoštovanje in upoštevanje med ljudmi in prilagodljivost različnim možnostim.