Branko Masleša definiral pojem »špranje«

Ljubljana, Koper – Vrhovno sodišče je odločilo, da je zaprt prostor tudi nekaj, kar to dejansko ni. Zaprt prostor je po njegovi razlagi tudi prostor s špranjami oziroma tudi prostor, ki nima neposrednega stika med svojo streho in bližnjimi stenami.

»Neverjetno se nam zdi, s čim se ukvarjajo, ob vseh drugih velikih zgodbah, tožilstvo in pravosodni organi. Vrhovno sodišče je v našem primeru ekspresno definiralo pojem špranje. Hkrati pa njegova odločitev pomeni, da je zdaj odprta pot za arbitrarnost pri odločanju v inšpekcijskih postopkih, kar pa je v nasprotju z načelom zakonitosti in pravne varnosti,« komentira Matjaž Andrejašič iz podjetja Epik sodbo, pod katero se je nedavno podpisal predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša. Njegovo podjetje je pravno svetovalo koprskemu gostincu, ki se je znašel v primežu državnih organov.

Terasa s pomično streho

Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, kot je znano, prepoveduje kajenje v zaprtih prostorih. Prava pravna kolobocija pa je nastala, ko je zdravstveni inšpektor oglobil lastnika lokala v Kopru zaradi kajenja na terasi. Gre za enega od lokalov, ki ima odprto teraso, ta pa nima lastnih stranskih sten, saj je lokal umeščen med dve sosednji hiši. Teraso, ki je namenjena kadilcem, ob slabem vremenu zaprejo s pomično streho, ki je pritrjena na točkovne nosilce (stebre), in ne na stranski steni sosednjih hiš. Med stenama in pomično streho je špranja.

Zdravstveni inšpektor je lastnika lokala ob svojem obisku, v času katerega je bila pomična streha pomaknjena naprej, kaznoval z globo 800 evrov zaradi prekrška kajenja v zaprtem prostoru. Zoper plačilni nalog je lastnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in koprsko okrajno sodišče ji je ugodilo ter plačilni nalog odpravilo, postopek o prekršku pa ustavilo. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je zato konec julija na vrhovno sodišče zoper sodbo okrajnega sodišča vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, s predlogom, da ji ugodi, saj je bil s sodbo po njenem kršen protikadilski zakon.

Voluntarizem organov

Anton Igličar, profesor na ljubljanski pravni fakulteti, v pravni razlagi pojma izraza »zaprt javni prostor« iz protikadilskega zakona najprej opozarja, da se za izražanje v pravnih aktih oziroma zakonih zahteva jasnost, razumljivost in natančnost. »Pripadajoča stena ne more biti neka naslednja oziroma najbližja stena neke druge stavbe. Če bi jo tako razlagali, bi to vodilo v poljubno arbitrarnost in skrajno negotove situacije, ki ne bi imele nič skupnega s pravno varnostjo in predvidljivostjo, ki jo mora zagotavljati resna pravna država,« pravi. Izraza pripadajoča stena po njegovem ne gre razumeti, da je to pač neka najbližja stena bolj ali manj oddaljene zgradbe, ker tega v zakonski opredelitvi ni. Razširjanje pomena »pripadajoča stena« iz protikadilskega zakona vodi po njegovem v popolno arbitrarnost in voluntarizem oblastnih organov in je v nasprotju z načeli pravne države ter določnosti in jasnosti zakonov (lex certa).

Ekspresna odločitev

Vrhovno sodišče v povprečju za odločitev o posamezni zadevi potrebuje 7,8 meseca, kaže statistika; v koprskem primeru je zanjo potrebovalo le 59 dni. V konkretnem primeru je odločilo, da je sporna koprska terasa pravzaprav zaprt prostor, čeprav je res, je zapisano v sodbi, ki jo je podpisal Branko Masleša, da v konkretnem primeru pomična streha te terase s stenama sosednjih stavb nima po vsej dolžini neposrednega fizičnega stika. A špranja med streho in stenama je tako majhna, da gre za zaprt prostor, je presodilo sodišče. Poročilo o meritvah koncentracij snovi, ki dokazuje, da izmerjene vrednosti v kadilnici na terasi ne presegajo dovoljenih mejnih vrednosti, nima pri tem nobene vrednosti. »Tako smo se zdaj znašli v razmerah, da je od volje posameznega inšpektorja odvisno, kako bo ugotavljal, ali imajo kadilske terase pripadajoče stene ali ne in ali imajo dovolj velike špranje, zaradi katerih bodo presodili, da so prostori odprti. Ker zakon nima meril za pripadajočo steno, tega pa ni naredilo niti vrhovno sodišče, je zdaj na široko odprta pot za arbitrarnost,« ugotavlja Andrejašič.

Kadilci so pomemben vir prihodkov in temu dejstvu so se na različne načine prilagodili številni gostinci, tudi z ureditvijo odprtih teras. »Stroški, v katere jih je prisilila država, za marsikaterega gostinca niso bili majhni. In kaj so dosegli? Nekateri nič! Inšpektorji jih namreč zdaj kaznujejo zaradi kršenja prepovedi kajenja na terasah. Te naj bi bile po njihovem mnenju preveč zaprte. Gostinci so v svojih lokalih zagotovili prostor tako kadilcem kot nekadilcem in vsi so zadovoljni. Tudi država bi morala biti. Sprašujemo se, čemu je treba preganjati še tisto malo podjetnikov, ki se vsakodnevno borijo za preživetje,« je ogorčena Elide Laginja s koprske obrtno-podjetniške zbornice. Ta je že leta 2012 predlagala začetek postopka za spremembo zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Laginja upa, da bo vlada končno prisluhnila, saj preživljajo tudi državo.