Tiskane izdaje
Krošnje listnatih dreves so prikrile posledice letošnjega žledu, štrclji iglavcev pa še molijo v nebo. Toda stroji so revirje iglastih gozdov marsikje že zapustili in sprehod skoznje je zdaj prijetnejši kot prej, ko je bil gozd težko prehoden, zaraščen. Na območju postojnske enote Zavoda za gozdove Slovenije, kjer državne gozdove sanira koncesionar GG Postojna, zlasti v zadnjih mesecih delo poteka zelo intenzivno. Opravili so več kot polovico dela, v nižinskih gozdovih pa še precej več. Sečnjo na Postojnskem in na območju Rakovega Škocjana počasi že zaključujejo, veliko je že narejenega v višjih legah, v Javornikih, intenzivno delajo tudi na območju Snežnika. Poleg GG Postojna gozdove v Javornikih in na Snežniku obnavljajo tudi gozdna gospodarstva Bled, Slovenj Gradec in Novo mesto.
Delo GG Postojna, pojasnjuje tehnični direktor Peter Jež, poteka po načrtih. »Vreme, razen da je veliko blata, na strojno sečnjo nima velikega vpliva. Delamo praktično ves čas. Na naših deloviščih mesečno posekamo, spravimo in odpeljemo približno 30.000 do 35.000 kubičnih metrov lesa. Mislim, da bodo do zime smrekove kulture nared, seveda pa bo treba stanje v gozdovih še naprej spremljati, saj marsikatero drevo, ki ga zdaj puščamo v gozdu, ker bi si lahko opomoglo, ne bo preživelo.«
V državnih gozdovih uspešnejši kot v zasebnih
In kako je v zasebnih gozdovih? Pred časom je sanacija v teh obstala, ker se je ustavila prodaja zlasti manj kakovostnega lesa, toda sčasoma je tudi ta stekla, pojasnjuje Peter Jež. Ocenjuje pa, da se v marsikaterem zasebnem gozdu sanacije še niso niti lotili. »Kjer so lastnice agrarne skupnosti, spravilo poteka stojno in je že veliko dela opravljenega.«
Tudi na Cerkniškem je sanacija uspešnejša v državnih kot pa v zasebnih gozdovih. V Rakovem Škocjanu razen ob naravoslovni učni poti sečnjo izvajajo strojno. V tem revirju je skoraj ves gozd, tisoč hektarov, v državni lasti, od 76.000 kubičnih metrov poškodovanega lesa so jih sanirali 35.000, oziroma 45 odstotkov. Boštjan Jež s postojnske enote zavoda za gozdove pravi, da je v cerkniških zasebnih gozdovih saniranih le približno 22 odstotkov zasebnih gozdov, vzroki za to pa so težave pri odkupu ter čakanje na izvajalce del. Težave pri organizaciji povzroča razdrobljena posest, cena celuloznega lesa in drv pa je tako nizka (na primer približno 30 evrov na tono oziroma kubični meter za bukov les), da lastniki komajda pokrijejo stroške sečnje. Vzrok za slabo realizacijo pa je tudi slabo vreme. »Toda mi skrbimo za zelo intenzivno komunikacijo z lastniki, za sodelovanje in usmerjanje glede nujne sanitarne sečnje. V večini primerov smo uspeli, povsod pa ne,« pojasnjuje Boštjan Jež.
GG Postojna posledice žleda odpravlja z dvema lastnima kompozicijama strojev harvester in forvarder, najeli pa so še pet parov teh gozdarskih robotov. V gozdovih dela še približno 90 sekalcev in traktoristov, vozniki in drugi. »Toda če bi morali delati vse ročno ne bi prišli nikamor. Trajalo bi leta in leta, tudi če bi imeli bistveno več delavcev,« pravi Peter Jež med sprehodom skozi revir Golobičevec v bližini Postojne, kjer sečnjo že zaključujejo.
In čeprav sekajo z velikimi stroji na kolesih, ti za sabo puščajo golosek le tam, kjer je bilo vsako drevo poškodovano, sicer pa si harvester, »žanjec« s strojnikom za krmilom, sečno pot utira med zdravimi drevesi do polomljenih, po tej poti pa mu sledi forvarder, ki odrezani les naloži in ga odpelje. Harvester z nihajočo robotsko roko objame drevo pri tleh, ga v sekundi ali dveh odžaga, v naslednjih dveh ali treh sekundah oskubi in nato v trenutku, strokovno rečeno »skroji«, po domače rečeno pa odreže »na format«, na primer na dolžino štirih metrov.
Odkazila le še v nekdanji Jugoslaviji
Kako ve, katero drevo lahko odžaga? »Drevo je lahko označeno, lahko pa ni. Zavod za gozdove je izdal generalne odločbe, ker odkazilo ne bi bilo smiselno. To bi bilo kot odkazati nekaj, kar je že bog odkazal,« v šali obrazloži Peter Jež. Bilo bi tudi prezamudno in nevarno. Pravilo je, da se odžaga drevo, ki ima poškodovane več kot tretjino krošnje, je odlomljeno ali izrito. »Sicer pa samo še v nekdanji Jugoslaviji poznamo odkazilo. Povsod drugje, na primer v Avstriji, gozdar, ki je strokovno podkovan in izurjen, lastniku pove, kateri les in koliko ga bo izvzel. Na primer tretjino lesne zaloge. Rasti se pusti boljša drevesa, tako imenovane nosilce funkcij, izvzema pa se konkurente in podstojne, ki so boj že izgubili.«
GG Postojna skoraj vso hlodovino prepelje na lastno žago v Marofu, kjer izdelujejo opažne plošče. Zdrav tanjši les z več kot deset centimetrov premera, gre v predelavo v celulozo ali za brusni les in za drva. Celulozni lez in drva vozijo v Lesonit v Ilirski Bistrici, v podjetje Bipan pri italijanskem Vidmu, brusni les v papirnici v Videm in Količevo, nekaj tudi v papirnico pri Trbižu v Italiji. »Celulozni les prevzemajo v tonah, zato, če se ta suši, izgublja na vrednosti. Zato smo se dogovorili, da določene količine skladiščimo v Prestranku, kjer je nastal približno 8000 kubičnih metrov velik kup lesa. »In ko smo že pri tem,« doda Peter Jež, »ko je bil govor o državnem podjetju, ki bi odkupovalo les ... Samo prestranško skladišče smo takoj napolnili le z našim lesom. Kje bi država skladiščila milijone kubikov lesa?«
Veliko lesa konča
