Brglez: Frankolovske žrtve opominjajo na sedanje žrtve
Manj kot tri mesece pred koncem druge svetovne vojne se je v Grabnu na Stranicah pri Frankolovem zgodil eden najhujših zločinov na naših tleh. Potem ko so 2. februarja 1945 mitraljezi partizanov drugega bataljona Bračičeve brigade prerešetali avtomobil najvišjega nacističnega funkcionarja celjskega okrožja Antona Dorfmeistra, so se nacisti maščevali. General Rösener je določil, še preden so Dorfmeistra pokopali, da bodo za enega Nemca obesili sto Slovencev.
Dvanajstega februarja so na Stranice pripeljali talce iz Celja, nekatere so že dan prej v celjski zapor Stari pisker pripeljali tudi iz Maribora in Trbovelj. Med njimi so bili večinoma ranjeni in bolni partizani, kmetje, delavci, obrtniki slovenske Štajerske. Na stranicah so jih obesili na jablane ob cesti, na posameznem drevesu je bilo obešenih po pet ljudi. Skoraj tri ure so jih obešali, talci so viseli do 14. ure. Potem so jih sneli, slekli in sezuli ter zagrebli v grobova, ki so ju izkopali zaporniki.
Najmlajša žrtev frankolovskega zločina je štela komaj 16, najstarejša 64 let. Devetindevetdeset talcev so obesili, enega pa ustrelili. Kot v knjigi Vigred se povrne piše dr. Tonček Kregar, je šlo za Ivana Skaleta starejšega, ki se je po tem, ko so mu pred očmi obesili sina, verjetno raje odločil za smrt pod streli.
Slavnostni govornik letošnje slovesnosti, poslanec evropskega parlamenta dr. Milan Brglez, je spomnil, da se je zločin zgodil štirinajst dni po tem, ko so zavezniki že osvobodili Auschwitz: »Nič krivi in nič hudega sluteči so bili žrtve nacističnega maščevanja. Maščevanja sile, ki je vojno že izgubila. In tega zavržnega dejanja, vojnega zločina in zločina proti človečnosti nacistov ne smemo pozabiti. Ne! Moramo se ga spominjati, ker nas opominja na današnje žrtve, ki umirajo zaradi golega maščevanja, vojnih zločinov, zločinov proti človečnosti in genocida.«
Brglez je bil jasen, da če smo že rekli, da se kaj takega ne sme ponoviti nikoli več, moramo »končno preiti od besed k dejanjem. Nedolžne žrtve na slovenskih tleh namreč vpijejo, da ne smemo več dopustiti vojn in ne več nedolžnih žrtev. Žal pa se naše oko danes, v času instantnega življenja, obrača stran od novih nedolžnih žrtev. In s tem namerno ali ne, pozabljamo tudi na sporočilo več sto frankolovskih talcev, ki so dali življenje za našo svobodo, to je, da je samo mir tista vrednota, za katero se je vredno boriti – doma, v Evropi in po svetu.«
