Tiskane izdaje
Hotiza, Razkrižje − Temni oblaki so se ob našem obisku zbrali nad gručo hiš v Mirišču in malo zatem se je ulilo kot iz škafa. Veter je nosil dež in upogibal drevje ob starem rokavu Mure. Kot bi narava hotela na kratko ponazoriti vse hudo, kar se je prebivalcem Mirišča v zadnjih 26 letih dogajalo zaradi nastanka državne meje. Bo v četrtek popoldne nad Miriščem posijalo sonce?
V tega četrt stoletja mejnih prepirov je število prebivalcev Mirišča, zaselka slovenske vasi Hotiza na hrvaškem katastrskem ozemlju na levem bregu reke Mure, s trinajstih padlo na sedem. »Mladi so odšli, stari so pomrli, ostali smo samo mi v srednjih letih,« pravi Marina Žerdin, najglasnejša in najbolj odločna med njimi. A tudi ona je na robu obupa.
Mirišče je kljub temu, da je bilo ves čas formalno na hrvaškem katastrskem ozemlju, od nekdaj štelo za slovenski zaselek. Vsi njegovi prebivalci so bili in so slovenski državljani, ki so imeli opraviti s hrvaškimi oblastmi le takrat, ko je bilo treba urejati karkoli v zvezi z zemljišči ali gradnjami.
Hrvaški kataster na tem območju je posledica nemirnega toka reke Mure. Sredi devetnajstega stoletja, ko je Avstro-Ogrska opravljala geodetske meritve in risala prve katastrske načrte, je reka tekla povsem drugače kot zdaj in po njenem takratnem toku so geodeti zarisali katastrsko mejo med slovenskim in hrvaškim delom cesarstva. Pozneje je Mura menjala svoj tok, zatem pa so jo regulirali in dobila je sedanjo strugo, ki je vse do slovenske osamosvojitve veljala za mejo.
Ves levi breg Mure so namreč nadzorovali slovenski policisti, na desnem so bili pristojni hrvaški in to je bilo stanje na datum 25. junij 1991, po katerem naj bi po Banditerjevem sporazumu določil začasno mejo. Toda ta sporazum je bil že leta 1992 pozabljen, saj je takrat hrvaška stran začela dosledno uveljavljati svojo pristojnost po katastrski meji, in ne po sredini reke, to pa je pri Hotizi pomenilo hrvaški nadzor nad precejšnjimi kmetijskimi površinami med Hotizo, vasjo Kot in Muro in tudi nad približno 30 hektarov velikim območjem Mirišča, čeprav so na vseh teh območjih lastniki slovenski državljani.
Tako so Hrvati najprej prevzeli nadzor nad brodom čez Muro, ki je bil do tedaj v lasti in v upravljanju krajevne skupnosti Hotiza, nato so čez Muro brez posvetovanja ali soglasja slovenske strani zgradili most, da so lažje nadzorovali »svoje« območje na levem bregu Mure, pozneje pa so slovenskim vodarjem preprečili vzdrževanje in prenovo visokovodnih obrambnih nasipov, ki so sicer na hrvaškem katastrskem območju, a pred poplavami varujejo slovensko naselje Hotiza.
Slovenska vlada je prvič odločno nastopila šele leta 2006, ko so Hrvati hoteli skozi gozd ob Muri zgraditi cesto, ki bi jim omogočila še nadzor za njihovo policijo prej nedostopnega Mirišča in njegovih prebivalcev. Takrat so slovenski policijski specialci zastražili dostop do Mirišča in hrvaška stran ceste nikoli ni dokončala, od takrat pa tudi hrvaški policisti ne prihajajo več v bližino Mirišča.
»V času Jugoslavije se katastrske meje sploh nismo zavedali. Bila je nepomembna in za mejo je veljala reka. Moj oče, ki je Hrvat in se je priženil v Mirišče, je vedno govoril, da se je poročil v Slovenijo, čez Muro in tudi sam zdaj ne sprejema tega, da bi bilo Mirišče hrvaško,« o njihovem zapletenem položaju pravi Marina Žerdin. »Če bo po arbitraži stanje ostalo takšno, kot je zdaj, naj nam država izplača vrednost hiše in takoj gremo od tod!«
Podžupan občine Lendava Stanislav Gjerkeš, ki je tudi Hotižan in ves čas aktivno doživlja zaplete z mejo, pa nam je dejal, da so se ves ta čas slovenski pogajalci do problema Hotize obnašali neodgovorno in mačehovsko ter da je Hotiza bila ves čas v senci Piranskega zaliva, da pa so se uradniki, ki so pripravljali materiale za arbitražo, veliko bolj potrudili in zavzeli. »Naš predlog in zahteva pa sta ves čas samo eno: vrniti mejo na stanje 25. 6. 1991, ko je imela nadzor nad celotnim levim bregom Mure pri Hoti Slovenija oziroma naša policija.«
Na območju Razkrižja je položaj nekoliko drugačen, pravi tamkajšnji župan Stanko Ivanušič, a kljub temu zapleten za več kot deset družin. Posebnost razkriškega območja je namreč čudno vijugasta katastrska meja, ki ima tudi nekaj ozkih žepov tako na slovensko kot na hrvaško stran in je po tem, ko je postala meja med dvema državama, številnim domačinom zagrenila življenje. »Katastrska meja tu sicer ni sporna, a sprva trinajst, zdaj pa le še deset družin je zaprosilo za njeno korekcijo, da bi se tako izognili nepotrebnemu prehajanju meje oziroma da bi sploh postali enakopravni slovenski državljani,« pravi Ivanušič.
V takšnem čudnem, popravka potrebnem položaju so na primer Cimermanovi, ki imajo kmetijo ob sami meji in sta stanovanjska hiša in del dvorišča na njeni slovenski, gospodarsko poslopje pa na hrvaški strani. Sonja Cimerman pravi, da so zemljišče za gospodarsko poslopje dokupili in takrat, v nekdanji Jugoslaviji, nihče ni bil pozoren na to, da je dokupljeni košček že v sosednji, hrvaški katastrski občini Štrigova. Zdaj pa nenadoma čez njihovo dvorišče poteka državna meja. »Ne, težav zaradi tega doslej nismo imeli, a vendarle bi bilo lepše, če bi vsa domačija spadala v Slovenijo. Da pa bi kdo hrvaško mejo prestavil tako, da bi vsa kmetija spadala na ono stran? Bog obvarji!« pravi Cimermanova.
V veliko slabšem položaju so Bedekovičevi, katerih domačija je na ozkem, ošiljenem jeziku hrvaškega katastrskega ozemlja, ki se zajeda med hiše na Razkrižju. Levi in desni sosedje Bedekovičevih so tako na slovenskem, oni sami pa na hrvaškem ozemlju, čeprav imajo vsi slovensko državljanstvo, čeprav so priključeni na slovensko infrastrukturo in čeprav imajo službe in se otroci šolajo na slovenski strani. Emil Bedekovič se je takoj po nastanku nove meje priključil k skupini družin, ki so zahtevale popravke katastra, zdaj pa zadeve v javnosti noče več komentirati. Od župana Stanka Ivanušiča smo izvedeli le, da so bili Bedekovičevi prisiljeni na slovenskem delu njihovega zemljišča zgraditi manjšo hišo, da so lahko tam prijavili stalno bivališče in se tako izognili morebitnim zahtevam ali posegom hrvaških oblasti.
S takšnimi zahtevami pa so imeli težave Mesaričevi, ki so si hišo v času Jugoslavije zgradili na hrvaški strani katastrske meje nedaleč od sedanjega mejnega prehoda Razkrižje in so jih zato Hrvati po slovenski osamosvojitvi prisilno priključili na hrvaško električno in vodovodno omrežje. Nekaj časa so celo zahtevali, da bi morala Mesaričeva otroka osnovno šolo obiskovati v hrvaški Štrigovi, in ne na slovenskem Razkrižju, kjer sta oba Mesaričeva tudi učitelja.
»Želimo si, da razsodba arbitražnega sodišča ne bi prinesla novih nesporazumov med Zagrebom in Ljubljano in to, da bi prinesla rešitev za ljudi, ki so zdaj v težavah. Če razsodba ne bo rešila slednjega, tako ali tako ne bo rešila ničesar! A ne gede na razsodbo sta zaradi nesposobnosti dogovora od leta 1991 pa do danes na izpitu padli diplomaciji obeh držav,« nam je o svojih pričakovanjih dejal župan Ivanušič.
