Tiskane izdaje
Ljubljana, Cambridge – Slovenska javnost se že dolgo ukvarja z vprašanjem, katera metoda zdravljenja je najprimernejša za dečka Reneja, ki se je rodil z invalidno nogo. Kako v takih primerih ravnajo v Veliki Britanji, smo vprašali kirurga ortopeda Matijo Krkoviča iz Univerzitetne bolnišnice Addenbrooke's v Cambridgu in Kuldeep Stohr, otroško ortopedinjo iz iste bolnišnice.
Vprašanje, ki ga obravnava javnost, je, ali je za še ne dveletnega dečka nujna delna amputacija noge, kot predlaga slovenski ortopedski konzilij, ali je boljša rekonstrukcija stopala, kot želi dečkova mati, ki je za operacijo izbrala ortopeda dr. Paleyja s Floride v ZDA.
Za kakšno zdravljenje bi se odločili v Angliji?
Stohr: Ne smemo pozabiti, da vsi pacienti z diagnozo fibula hemimelia niso enaki. Deformacije stopala so različne. Nekatera stopala so razmeroma malo prizadeta, druga pa zelo nestabilna in zelo težka za rekonstrukcijo. Cilj je oblikovanje strukture, podobne stopalu, ki lahko nosi težo. Pomembno je tudi, da je gleženj gibljiv. Nekatera stopala potrebujejo le nekaj postopkov, na primer samo podaljšanje tetive, druga pa intenzivno rekonstrukcijo stopala. Dr. Paleyju lahko priznamo, da se pogumno loteva zelo različnih posegov v stopalih. A dejstvo je, da še niso povsem jasno opredeljeni dolgoročni rezultati teh posegov, še posebno z vidika hoje in športnih aktivnosti v adolescenci in v odrasli dobi.
V katerih primerih se v Veliki Britaniji odločite za rekonstrukcijo in kdaj za delno amputacijo?
Stohr: Čeprav ne obstajajo splošno sprejete smernice, upošteva večina angleških in tudi evropskih praks predvideno razliko v dolžini nog. Gre za tehtanje, kako realno in sprejemljivo je podaljšanje noge. Večina zdravnikov bo pretehtala odločitev za podaljševanje noge v primeru napovedi, da bo prizadeta noga krajša od zdrave za 30 do 50 odstotkov.
Poleg tega se pri odločitvi upošteva tudi kakovost stopala. Najpomembneje pri odločitvi za amputacijo je, kako funkcionalno je obstoječe stopalo. Če je oblikovanje stabilnega stopala mogoče, se bo večina zdravnikov odločila za podaljšanje noge in enega izmed postopkov za rekonstrukcijo stopala.
Ukvarjate se tudi s podaljševanjem nog, kar bo pri deček najbrž tudi nujno. Kakšni postopki bodo potrebni?
Krkovič: Pri podaljševanju velja preprosto pravilo – kost lahko podaljšamo za največ en milimeter na dan. To pomeni, da potrebujemo za en centimeter deset dni. Za vsak centimeter podaljšanja kosti mora kost ostati imobilizirana vsaj mesec dni. Za deset centimetrov podaljšave bo bolnik imel obročni okvir z iglami na nogi eno leto in en mesec, če seveda ne bo nobenega zapleta. Resni zapleti pa ta čas lahko še močno podaljšajo ali proces celo onemogočijo, kar se sicer ne dogaja zelo pogosto, se pa.
Kot otroška ortopedinja se vsak dan spopadate s starši. Kdo sprejme odločitev?
Stohr: V Veliki Britaniji sprejme na koncu odločitev družina skupaj s kirurgom. Amputacija v zgodnjem otroštvu je lahko zelo funkcionalna. Takšen primer je paraolimpijec Oscar Pistorius. Hkrati pa je treba poudariti, da so pozneje potrebne še dodatne operacije in zelo drage menjave protez. Rekonstrukcijska kirurgija, kakršno prakticira dr. Paley, je lahko prav tako zelo učinkovita, a zahteva veliko operacij.
Dr. Paley je v enem od dveh svojih člankov, ki jih najdemo na spletu, primerjal zdravljenje 22 bolnikov po svoji metodi rekonstrukcije in 22 enakih bolnikov iz drugih ameriških bolnišnic, ki so jim amputirali stopalo. Zapisal je, da v funkciji noge ni razlike. Kaj to pomeni?
Stohr: To lahko interpretiramo tako, da sta obe metodi priporočljivi. V tej primerjavi pa moramo upoštevati, da rezultati niso bili znanstveno obdelani. Vzorec 22 pacientov je majhen del njegovih pacientov in, ponavljamo, da se fibula hemimelia pojavlja v različnih oblikah in ni popolnoma jasno, ali so bili v vzorec vključeni primerljivi pacienti.
Ali ortopedi v Veliki Britaniji cenite dr. Paleyja? Ali uporabljate njegovo metodo?
Stohr: Kljub vsemu je dr. Paley priznani kirurg, ki ima veliko objav. Bil je vodilni pri razvoju novih tehnik rekonstrukcije okončin in razumevanja deformacij. Njegove metode uporabljajo v številnih ortopedskih centrih v Veliki Britaniji in teh je približno 15.
Kako je v Veliki Britaniji urejeno zdravljenje zapletenih primerov?
Krkovič: Komplicirane bolnike pošljemo v za to usposobljene centre, kjer se konzilij odloči o najustreznejšem zdravljenju in največkrat to tudi izvede. Vsak bolnik in tudi zdravnik imata pravico do drugega mnenja. To uporabljajo ne le bolniki, ampak tudi zdravniki, kar zelo olajša delo z bolnikom in zmanjša pritisk na zdravnika. V Angliji velja prosta izbira osebnega zdravnika, specialista in bolnišnice.
Se tudi v Angliji mediji zelo natančno ukvarjajo s posameznimi metodami zdravljenja?
Krkovič: Ukvarjajo se z aferami, še bolj pa z dosežki v zdravstvu. Največja razlika med Anglijo in Slovenijo glede medijev je ta, da medijev v Angliji ne uporabljajo z namenom zmanjševanja vloge in ugleda zdravnikov v postopku zdravljenja in v družbi. Položaj zdravnika v Sloveniji je zelo inkriminiran. Položaj zdravnika v Angliji je zelo drugačen. Drugačen je celotni sistem in odnos do nas. Vsak specialist, ki doseže raven konzultanta, dobi pravico do dela v prostem času kjerkoli, kadarkoli, kolikorkoli in za kolikorkoli hoče. Prav tako ni nobene politične gonje proti zdravnikom.
Zelo dobro poznate angleško in slovensko raven ortopedije. Ali sta primerljivi?
Krkovič: Po meni znanih informacijah je slovenska ortopedija na enaki ravni kot preostala evropska ortopedija in se enakovredno kosa z državami, kot so Nemčija, Francija, Anglija. Pri tem pa ne smemo zanemariti podatka, da ima slovenska ortopedija neprimerno manj denarja za doseganje enakih rezultatov, kot ga imajo v naštetih državah.
Nedavno je ena izmed slovenskih televizij pokazala prispevek o zelo nizkih cenah ortopedskih storitev na Hrvaškem. Kakšne so cene v Angliji, če jih primerjate s slovenskimi?
Krkovič: Cene so lahko nižje, če kupiš poceni implantant. A treba je vedeti, da drag implantat največkrat pomeni dober izid zdravljenja, poceni implantant pa slabega. Vsekakor se da dobiti tudi zelo poceni implantate, predvsem na Azijskem tržišču.
Osebno nimam z njimi nobenih izkušenj, ker jih ne uporabljamo.Kar se tiče nizkih cen v zdravstvu nasploh, je podobno kot z nizkimi cenami na drugih področjih. Obstaja določena meja, pod katero ne moreš brez sklepanja kompromisa o kakovosti. Cena zamenjave kolena v Angliji znaša v poprečju med 8.000 in10.000 funti.
Od tega je cena implantata okrog 1.500 funtov, podoben je zaslužek kirurga, ki mora od tega plačati zavarovanje, ki lahko znaša skoraj polovico zasluženega zneska, ostalo pa je cena najema operacijske dvorane, nega na oddelku, fizioterapija, zdravila, antibiotiki, dobiček bolnišnice.
V Angliji je precej pogost hospitalni turizem -bolniki odhajajo na operacije v druge države, kjer so cene precej ugodnejše. Kar nekaj se jih na žalost vrne po pomoč k nam, ker je bila operacija neuspešna, največkrat pa se tudi vidi, da je bila opravljena nestrokovno oziroma z namenom varčevanje na vseh možnih ravneh.
Operacija v Ameriki bi za slovenskega dečka po prvotni oceni stala 180.000 evrov. Se vam zdi cena primerna?
Krkovič: To je najvišja cena, ki sem jo kadarkoli slišal.
