Cerkev ni prestala tehničnega pregleda

Maribor – Zaključek obnovitvenih del je bil že nekajkrat napovedan in nato prestavljen, konec junija pa je bil zadnji datum, ko naj bi Minoritsko cerkev na Lentu končno odprli. Vendar se je spet zapletlo, nedavni tehnični pregled je pokazal številne pomanjkljivosti, tako da uporabno dovoljenje ni bilo izdano.

Investitor – projekt obnove vodi mariborska občina, sofinancira pa ga evropski sklad za regionalni razvoj – ima tako mesec dni časa, da napake odpravi. Sem med drugim spadajo označitve, sanacija ozkih prehodov in namestitev zaščitnih ograj, tako da odprtje načrtujejo konec julija.

A je tudi ta datum vprašljiv, saj izdaja uporabnega dovoljenja še ne pomeni, da bo nova večnamenska kulturna dvorana, ki je nastala po načrtih ljubljanskega arhitekturnega biroja Atelier arhitekti, pripravljena kot prizorišče dogodkov, saj ostaja neurejeno njeno financiranje, poleg tega pa v objektu skorajda ni tehnične opreme.

Po dveh desetletjih zapletov se tako dokončna revitalizacija minoritskega kompleksa, za katerega je bilo porabljenih okoli dvajset milijonov evrov, spet odmika. Nekdanja cerkev je v upravljanju lutkovnega gledališča Maribor, ni pa še jasno, iz katerega naslova se bo program financiral. V lutkovnem gledališču so za ta namen in za delovanje zunanjega amfiteatra namenili skoraj sto tisoč evrov, vendar je treba zadevo sistemsko urediti, za zdaj pa z mariborske občine za tovrstne pozive ni bilo posluha.

Obnova razkrila zgodovino

Je pa obnova cerkve postregla s številnimi pomembnimi arheološkimi in umetnostno-zgodovinskimi odkritji. Arheološka izkopavanja so pokazala, da je na tem mestu stala cerkev že v 12. stoletju, sredi 13. stoletja jo je redovna skupnost minoritov povečala in preuredila, poleg nje pa so zgradili samostan podkvaste oblike.

Med obnovitvenimi deli so konservatorji zavoda za varstvo kulturne dediščine v gradbeni strukturi odkrili več pomembnih ostalin zgodnjegotske cerkve iz druge polovice 13. stoletja. Med novimi odkritji sta najpomembnejša zgodnjegotski severni portal v cerkev in ostanki korne pregrade v notranji severni steni.

Gre za največji zgodnjegotski portal v Sloveniji. Poznejše baročne prezidave so žal uničile portalni zaključek, tako da njegova rekonstrukcija v celoti ni mogoča. Poleg tega so med poglobitvijo cerkve za skoraj poldrugi meter odkrili dobro ohranjene ostanke grobnice, grobove in okostja, največ jih pripada baročni grobnici z dolgim osrednjim prostorom, ki je razdeljen na dva dela.

Minoriti so se v Mariboru naselili verjetno sredi 13. stoletja, ko so jim dodelili cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je stala v jugozahodnem delu mesta že v 12. stoletju. Cerkev so prezidali v duhu zgodnje gotike, proti vzhodu so ji dodali dolg gotski kor in jo podaljšali proti zahodu. Na začetku 18. stoletja je cerkev doživela veliko barokizacijo, ko so podrli gotski prezbiterij in zgradili novega, baročnega na zahodu, cerkev na novo obokali in razčlenili s pilastri, v celoti obdali z novimi fasadami in dodali zvonik nad vzhodnim pročeljem.

Okoli leta 1770 je cerkev dobila novo, razgibano plastično glavno fasado na vzhodni strani in poslikavo stropa v prezbiteriju. Leta 1784 se je začel propad cerkve in samostana, ki je bil razpuščen v jožefinskih reformah, podrli so baročni cerkveni zvonik, v cerkvi pa naprej uredili vojaško oblačilnico, nato pa vojaško skladišče.

Prvi konkretni načrti za revitalizacijo so se začeli v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja, ko je tedanji mariborski župan Alojz Križman podpisal pogodbo o oddaji kompleksa slovenski minoritski provinci za petdeset let. To je sprožilo proteste, češ da gre za kulturni spomenik, ki bi lahko služil drugačnim namenom, zato je bila pogodba preklicana, leta 2010 pa so končno odprli prenovljeni nekdanji samostan, kjer ima domicil lutkovno gledališče.

Zapleti z vodstvom lutkovnega gledališča

Obnova minoritske cerkve je sicer med redkimi mariborskimi naložbami v kulturno infrastrukturo, večina drugih načrtov zaradi pomanjkanja denarja ostaja v predalu. Se pa poleg obnove zapleta tudi pri imenovanju vodstva lutkovnega gledališča. Natanko leto dni mineva od zadnjega razpisa za direktorja, ki se je končal neuspešno ter s številnimi javnimi polemikami in očitki o lobiranju, tokrat pa ni nič drugače.

Med petimi prijavljenimi kandidati je komisija za volitve in mandatna vprašanja (Kviaz) mariborske občine kot najprimernejša izbrala Miho Horvata in Milevo Kralj Buzeti, medtem ko so sedanjo direktorico Mojco Redjko, ki institucijo vodi že šest let, brez posebnih pojasnil izločili. Zadeva je toliko bolj nenavadna, ker Buzetijeva, nekdanja ravnateljica osnovne šole Razkrižje, nima prav nobenih izkušenj z lutkarstvom.