Da bi imeli za puding in da bi bila mama zdrava

O družini Krajnc, ki živi na robu naselja Lešje pri Majšperku, smo prvič pisali konec lanskega leta. Huda socialna stiska, prepišna in plesniva hiša ter bolezen so jih prignale na rob. Znova smo jih obiskali januarja, ko so bili njihovi obrazi zaradi humanega odziva javnosti precej bolj vedri. Zdaj nas je gospa Simona Krajnc s prijaznim pismom spet povabila v njihov dom.

»Radi bi obvestili dobre ljudi, da je bil denar, ki so nam ga darovali, res v celoti porabljen za ureditev bivalnih prostorov,« je zapisala. »To jim želimo pokazati in se jim za darove iz srca zahvaliti. Uresničila se nam je največja želja. Znebili smo se vlage in to nam je uspelo le zaradi pomoči vaših bralcev.« Seveda smo se na povabilo odzvali.

Naj spomnimo: Simoni in Francu Krajncu je njegova babica zapisala staro hišo. Bila sta vesela, ker jima ni bilo treba reševati stanovanjskega vprašanja, a odkar sta živela skupaj, sta ves prisluženi denar vlagala v hišo, ker je bilo vse vlažno, zadušljivo, vsa družina je kašljala. Še poleti so, vsaj ob večerih, kurili, da bi sušili zidove, pa so bile kljub temu vse zunanje stene črne od vlage. Ko sta se Krajnčeva pozanimala, kako bi se dalo odpraviti to težavo, so jima iz Ljubljane poslali predračun, ki je znašal zanju nepredstavljivih pet tisočakov.

Simona zaradi bolezni ne dobi dela, Frančeva plača komaj pokrije položnice. Hrano imajo le, dokler »zdržijo« otroški dodatki. Iz poročila o finančnem stanju družine, ki smo ga dobili s ptujskega centra za socialno delo, je razvidno, da Franc za trdo delo v lesni industriji ne prejema niti minimalne plače. Razliko do nje mu izplačuje CSD.

Zgodba je decembra mnoge ganila. Na računu Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje se je za družino Krajnc zbralo 13.449 evrov, ljudje iz vse Slovenije pa so jim darove pošiljali tudi po pošti ali jim jih osebno vozili na dom. »Odkar se nismo videli, se je pri nas veliko spremenilo,« je s praga svoje hiše, kjer nas je pričakala z najmlajšima otrokoma, Adrijanom in Amadejo, sporočala Simona. »V pozitivnem smislu, žal pa tudi v negativnem.«

Nič več ni zadušljivo

Pozitivno smo že od daleč opazili. Dom Krajnčevih je bil videti precej drugače. Stara, razpadajoča vrata in okna so zamenjala nova, prejšnji teden pa so hišo obdali še z debelim slojem izolacije, čez katerega bodo, nekoč, v boljših časih, namestili še fasado. Ker je tisti dan lilo kot iz škafa in so bile nekatere ceste na spodnji strani Majšperka že krepko pod vodo, je tudi Krajnčevi hiši grozila poplava. Še preden nas je povabila noter, je Simona hitela z motiko kopati zasilne jarke, da bi vodo speljala stran od zidov. »Ravno smo vse izsušili, pa že spet pritiska. Upam, da bo mož in kateri od sinov kmalu doma, da bodo tole uredili. Nekaj bomo morali narediti s tem odvodnjavanjem, sicer bo ob vsakem večjem deževju voda spet lila v notranjost. Enkrat je je bilo v spalnici do kolen,« je povedala.

Tudi ko smo stopili v hišo, se je čutila sprememba. Nič več nas ni dušilo in sililo na kašelj. »Ste opazili, kajne,« je ponosno pripomnila Simona. »Ja, je razlika, in to bistvena. Mi sicer ne opazimo, ker smo se vlage in plesni z leti navadili, a z Adrijanom nič ne kašljava pa tudi inhalatorja ne potrebuje več. S pomočjo dobrih ljudi nam je uspelo to rešiti. Prezračevalni sistem je izsušil hišo. Plesen nič več ne tolče skozi belež. Sicer nam je ostalo še 2500 evrov dolga, a bomo že nekako rešili. Ne vem še, kako. Ko seštejemo vse prihodke in odštejemo najnujnejše izdatke, nam za hrano ostane maksimalno 150 evrov na mesec. Zdaj še toliko nismo imeli, ker je bil mož tri mesece na bolniški. Za pet ljudi je to res malo. Jemo tisto, kar pridelam na vrtu in kar je v paketu Rdečega križa, ki mi pripada na dva meseca. Že ob petih zjutraj stojim v vrsti zanj. Še dobro, da imata otroka v šoli subvencionirano prehrano, da se vsaj enkrat na dan dobro najesta. Precej domišljije moram uporabiti, da sestavim obrok. Danes bomo imeli rižev narastek in kompot, včeraj smo jedli krompirjevo juho. Kadar imamo makarone, je še dobro. Amadeja rada peče, a kaj, ko nimava moke. Adrijan si včasih zaželi palačinke, pa ni mleka. Sinoči sta prosila za puding, pa jima ga nisem imela iz česa skuhati.«

Hvala dobrim ljudem!

Ker so bili Kranjčevi od nekdaj vajeni skromnosti, Simona vse navedeno, kljub vsemu, šteje med pozitivne stvari. Negativno je to, da se ji je julija spet pojavil rak. »Tu na obrazu,« je pokazala, »so nastale spremembe. Spet sem bila v bolnici. Na operaciji. Toliko tkiva so izrezali, da so mi morali presaditi kožo. Bojim se, da ne bo najbolje. Zdravnica na kontroli ni bila prepričana, da jo bo telo sprejelo. Imam tudi hude ginekološke in prebavne težave. Bila sem na pregledih, vzeli so vzorce, zelo se bojim izvidov.«

Simona je povesila pogled, malo pomolčala in nadaljevala: »Lani je Franc zaprosil za povečan limit in lahko sem si privoščila jemanje zdravil za dvig odpornosti, ki so očitno pomagala, da rak ni izbruhnil. Letos na kaj takega niti pomisliti nisva upala, saj takšna terapija za en sam mesec stane 150 evrov. A jaz se ne dam. Moram zdržati. Moram! To dolgujem Amadeji in Adrijanu.« Nežno se je ozrla na oba otroka, ki sta med pogovorom tiho sedela za mizo in zbrano poslušala. »O, med počitnicami sta bila enajst dni v Poreču z Zvezo prijateljev mladine. Tako srečna sta bila. Še danes govorita o tej izkušnji,« je povedala mama.

»Preden sta šla v šolo, smo bili hudo na tesnem z denarjem, a so nam spet pomagali dobri ljudje. Gospa iz Ljubljane jima je kupila vse zvezke, neki gospod jima je pripeljal vse za likovni pouk, za delovne zvezke pa smo morali napraskati sami. Zelo sem hvaležna vsem dobrim ljudem in želim, da to vedo. Prav vsakemu posebej iz srca hvala! Žal pa moram povedati, da so nekateri na družbenih omrežjih našo stisko tudi zlorabili. Klicali so me ljudje, da so za nas, na poziv po facebooku, prispevali denar, oblačila, hrano, celo pohištvo, a do nas nič od tega ni prišlo.«

Šestletni Adrijan je začel med klepetom počasi mencati na stolu. Ker sem ga ob prvem obisku, pred decembrskimi prazniki, vprašala, ali si kaj želi, je tudi tokrat želel izkoristiti priložnost. V diktafon je povedal: »Zelo rad bi šel v glasbeno šolo. Igral bi bobne in klavir. Želel bi tudi, da bi imeli več hrane in mleka, da bi mama lahko spekla palačinke.« Da ne bi delali razlik, smo po željah vprašali še dve leti starejšo Amadejo: »Jaz pa si želim puding, a kaj, ko nimamo denarja. Še bolj pa si želim, da bi bila mama zdrava.« Vsi smo obmolknili, otroške oči so se zazrle v mizo, Simonine pa so zalile solze.