Tiskane izdaje
Zdravstveno reformo potrebujemo tudi, če tega od nas ne bi v priporočilih zahtevala evropska komisija. Zdaj sta aktualna predvsem dva predloga. Prvega so s sodelovanjem z zunanjimi strokovnjaki (tudi iz zdravniške zbornice in Slovenskim zavarovalnim združenjem) pripravili na ekonomski fakulteti, katerega javna razprava bo jutri. Konec meseca pa na ministrstvu za zdravje pričakujejo osnutke poročil delovnih skupin, ki pod vodstvom tujcev analizirajo slovenski zdravstveni sistem.
Po mnenju prof. dr. Matjaža Zwitterja, zdravnika na ljubljanskem onkološkem inštitutu ter profesorja na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti, je bilo o tem, kakšna bi morala biti zdravstvena reforma, napisanega že veliko, manjka dialog. Sam tujcev za pomoč ne bi prosil.
»Zasebne zavarovalnice se skupaj z zdravniško organizacijo pripravljajo na nasprotovanje predlogom ministrice, kar je že slaba popotnica za reformo, ker jo bo sesuval kapital,« opozarja dr. Erik Brecelj, zdravnik na onkološkem inštitutu. Mag. Igorja Muževiča, zdravnika v Domu starejših občanov Kamnik in predsednika sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um, pa skrbi, da »ne bo na koncu vlada blokirala sprejetje lastne analize, če se pokaže, da rezultati ne bodo skladni z njihovo lastno koalicijsko ideologijo«.
Analiza za 360.000 evrov
Ministrstvo za zdravje z Milojko Celarc Kolar na čelu pripravlja analizo zdravstvenega sistema, ki jo vodita Evropski observatorij za zdravstvene sisteme in Svetovna zdravstvena organizacija. Poleg njihovih strokovnjakov (Ellen Nolte, Ewout van Ginneken, Josep Figueras, Tamas Evetovits in Jonathan Cylus), seznam se spreminja, nazadnje sta se jim na primer pridružila Steve Thomas in Charles Normand, so po zagotovilu ministrstva vključeni tudi slovenski strokovnjaki. Kdo so ti, ki so del »ključnih institucij v zdravstvu, dotičnih ministrstev in državnih služb«, nam niso zaupali.
Z analizo stanja želijo ugotoviti, kje so področja, na katerih so spremembe potrebne in lahko prinesejo pomembne izboljšave za delovanje zdravstvenega sistema. Zato naj bi pregledali izdatke in vire financiranja, plačevanje v sistemu ter ugotovili pomanjkljivosti in prednosti na teh področjih v primerjavi z drugimi evropskimi državami.
Osnutki delovnih skupin bodo končani ta mesec, razprava z deležniki in priprava mogočih rešitev se bosta začeli jeseni, konec novembra pa naj bi bil projekt, ki bo stal predvidoma kar 360.000 evrov, končan. Obljubljajo celovito analizo, češ da do zdaj opravljene to niso bile, ki bo podlaga za načrtovanje reformnega procesa. Prav tako želijo z njo okrepiti kulturo sprejetja politik na podlagi dokazov: »To je še posebno pomembno na področju, kjer se križajo interesi številnih močnih interesnih skupin«.
Reforma za 54.000 evrov
Z zdravstveno reformo ali s prenovo gospodarskih vidikov zdravstva pa so se ukvarjali tudi na ekonomski fakulteti pod vodstvom prof. dr. Maksa Tajnikarja. Dvainosemdeset sklepov so že napisali. Probleme v zdravstvu je mogoče rešiti le z uveljavitvijo košarice A (pri kateri izhajajo iz omejenih sredstev iz prispevkov), za katero bi bil odgovoren zavod za zdravstveno zavarovanje, ki mora delovati kot sklad. Potrebna je tudi košarica B, ki je osrednji predmet poslovanja zdravstvenih zavarovalnic, ki ne posegajo, razen v izjemnem primeru, več na področje košarice A.
Javno zdravstvo po njihovem mnenju zahteva mrežo, ki jo lahko oblikuje zgolj država in mora temeljiti na javnih izvajalcih. Pri uresničevanju košarice A je treba obnoviti plačilne instrumente, saj so ti ključna spodbuda za ustrezno poslovanje izvajalcev, in preprečiti, da bi bilo plačevanje izvajalcev zgolj zagotavljanje plač. Javne izvajalce pa je, dodajajo, treba preoblikovati v organizacije, ki bodo prevzele od države vse poslovne funkcije (tudi investiranje), ki bodo gospodarile v svojem imenu in za svoj račun in v katerih se zaposleni pojavljajo kot temelji agent, na katerega vplivajo spodbude plačilnih instrumentov. Tržni del zdravstva je treba tako vključiti v javni del, da tržni ne izhaja iz slabosti javnega, je še prepričan Tajnikar.
Poleg njega in še sedmih raziskovalcev z ekonomske fakultete je pri pripravi reforme sodelovalo okoli 20 zunanjih partnerjev iz zdravniške zbornice, lekarniške zbornice, Slovenskega zavarovalniškega združenja, komisije za zdravstvo pri AmCham ter mednarodnega foruma znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb. Njihovo povabilo za sodelovanje pa so zavrnili zavod za zdravstveno zavarovanje, nacionalni inštitut za javno zdravje, združenje zdravstvenih zavodov, zbornica zdravstvene in babiške nege ter tudi ministrstvo. Toda večina teh se bo udeležila javne razprave, dodaja Tajnikar. Njihov predlog bo stal 54.000 evrov, del stroškov bo krila ekonomska fakulteta, preostalo omenjeni partnerji.
»V resnici slabosti našega sistema mi že dobro poznamo, poznamo tudi rešitve, le soglasja o njihovi zaokrožitvi nismo nikoli dosegli niti v strokovni niti v politični javnosti,« priznava Tajnikar, ki je prepričan, da reforme ne morejo delati tujci. Ne obstaja en sam model zdravstvenega sistema, ki bi bil najboljši in bi ga lahko prekopirali, prav tako tujci ne razumejo problemov slovenskega zdravstvenega sistema, ki je kulturno in zgodovinsko opredeljen, in možnih načinov njegovega reševanja.
