Denar se skriva v javnih zavodih in javnih podjetjih

Celje – Medtem ko vlada trdi, da občine absolutno pretiravajo z opozarjanjem na svoje finančne težave, občine bijejo plat zvona. Strokovnjak za lokalno samoupravo dr. Boštjan Brezovnik opozarja, da so težave občin resne, a rešitve obstajajo.

Kakšna je resnična finančna krvna slika občin?

Od leta 2011 ni bila narejena celovita stroškovna analiza poslovanja občin. To pomeni, da ne moremo ugotoviti, koliko občine smotrno in racionalno porabijo za vse obvezne naloge. Poleg tega je ministrstvo za finance skupaj s preteklimi in sedanjo vlado zavestno kršilo zakon o financiranju občin in ni izračunalo povprečnine skladno z zakonom. To pomeni, da so kršili ustavno načelo zakonitosti. Sedanja povprečnina je določena na podlagi predvidevanj brez ustreznih izračunov. Občine zato dobijo manj, kot bi potrebovale za izvajanje vseh nalog, ki so se z leti povečevale. Zato se slabša kakovost vseh javnih storitev, ki jih občine zagotavljajo za svoje občane. Pričakujemo, da bodo do leta 2020 občine izčrpale svoje premoženje, da bodo lahko plačevale vse obvezne stroške.

Kaj to pomeni?

Nekatere občine že zdaj nimajo ničesar več za prodati. Povečalo se bo število občin, ki bodo potrebovale ustrezne finančne transferje v smislu finančne izravnave iz državnega proračuna. Že zdaj veliki večini občin zaradi kadrovske podhranjenosti, velikega obsega nalog in pomanjkanja finančnih sredstev ne uspe zagotoviti vseh pristojnosti in nalog, ki jih imajo po skoraj 170 zakonih in več kot 500 podzakonskih aktih.

Kakšna je rešitev?

Menim, da je zakon o financiranju občin ustrezen, treba pa bo zagotoviti dovolj finančnih sredstev v državnem proračunu za financiranje občin. Ta država lahko pridobi le z ustrezno reformo paradržavnega sektorja, se pravi sektorja izvajalcev javnih služb. Govorim o javnih zavodih in javnih podjetjih.

To je Pandorina skrinjica.

Ki jo bo treba odpreti. Minister Koprivnikar se je pred časom že lotil tega problema. Predlagal je, da bi ukinili status pravne osebe javnega prava večini javnih zavodov, ki imajo manj kot 15 zaposlenih in ki so jih ustanovile občine. Vendar predlog ni bil celovit. Če bi sledili zgledom iz skandinavskih držav, Francije in Avstrije, bi morali vsaj na lokalno izvesti postopek centralizacije izvajanja lokalnih negospodarskih in gospodarskih javnih služb. To pomeni, da bi večinoma lahko ukinili status pravne osebe vsakemu javnemu zavodu, ki ga je ustanovila občina. Takšnih javnih zavodov v Sloveniji je več kot 1030 in v njih je zaposlenih 60.000 javnih uslužbencev. Menim, da bi z ustrezno reorganizacijo lahko veliko privarčevali predvsem z združevanjem skupnih služb, ustreznim izvajanjem storitev, prihranki so lahko več desetmilijonski.

Dobile bi jih občine.

Zavodi ne bi bili več neposredni proračunski uporabniki, ampak sestavni del občinskih uprav. Povečal bi se nadzor. Danes je javni zavod lahko predmet nadzora računskega sodišča le enkrat na sto let. To pomeni, da si v javnih zavodih lahko dovolijo, kar želijo. Imamo tudi veliko javnih podjetij, ki so bila ustanovljena mimo meril zakona o gospodarskih javnih službah. Tudi javna podjetja so se v preteklosti namnožila. Drugi problem je, da so večinoma ustanavljala lastna podjetja, prek katerih se nenadzorovano pretaka javni denar. Računsko sodišče je občine januarja pozvalo k ustreznemu ukrepanju, vendar do danes nismo bili priča nobeni rešitvi tega problema.

Veliko število občin ni problem?

Ne. Tudi če bi izvedli postopek ukinjanja, so vse pristojnosti, ki jih občina danes ima, povezane z naseljem. Občina mora v naselju zagotoviti komunalno infrastrukturo, vrtec, osnovno šolo, pokopališko-pogrebniško dejavnost, lekarniško dejavnost itn. Nekdanji minister Gregor Virant je dobro dejal, da je treba začeti s centralizacijo občin in je omenil Dansko. Pozabil pa je povedati, da so na Danskem začeli centralizacijo zaradi dodatne decentralizacije. V Sloveniji občine trenutno porabijo okoli šest odstotkov BDP za izvajanje vseh svojih nalog, na Danskem skoraj 40 odstotkov. Temu v Sloveniji še nismo kos. Državna oblast še ni pripravljena, da bi ustanovili pokrajine, nanje prenesli večino državnih nalog regionalnega pomena in na lokalno raven prenesli večji delež financiranja. Če bi ta znašal toliko kot na Danskem, ob ustreznem številu občin in bistveno manjšem številu javnih zavodov in javnih podjetij, bi gotovo imeli učinkovitejši in racionalnejši sistem.

Ali poslanci, ministri pozabljajo, da so tudi občani?

Pogosto. To se vidi pri pripravi novih zakonskih aktov. Vsak mesec občinam dodajajo nove naloge in pristojnosti, skladno z zakonom o javnih financah pa bi moral imeti vsak ukrep, zakon, ki ga sprejme državni zbor, ustrezno oceno finančnih posledic tudi za občine. Že 14 let pripravljam katalog pristojnosti slovenskih občin in v zadnjih letih pri nobenem zakonu te ocene ni. Tako ne vemo, koliko bo neka nova storitev, ki jo naložijo občinam, stala in koliko bi občina morala dobiti denarja za to. Če bi sedanja vlada in poslanci to upoštevali, potem takega nespametnega sistema ne bi bilo.