Tiskane izdaje
Ni še znano, ali bo vlada danes sploh obravnavala neusklajen zakon o dimnikarskih storitvah. Lahko ga umakne, predlog lahko pade ali pa ga vlada v državni zbor pošlje neusklajenega. Časa ni veliko, saj z novim letom koncesij za dimnikarsko dejavnost ne bo več. Po naših informacijah na okoljskem ministrstvu (MOP) tega ne bodo dovolili, čeprav trdijo, da rezervnega načrta, če zakon ne bo sprejet, nimajo.
Koncesije za dimnikarsko dejavnost je leta 2004 vpeljal zakon o varstvu okolja. Njegova sprememba konec oktobra 2013 je bila nujna ne le zaradi neusklajenosti z ustavo, ampak tudi zaradi evropske zakonodaje. MOP je v nezavidljivem položaju, saj je jasno, da koncesij na takšen način, kot so bile urejene do zdaj, ni pametno več podaljšati. Čeprav so imeli dve leti časa, da bi področje uredili, so zakon, kjer se križa ogromno različnih interesov, začeli usklajevati šele oktobra. Po naših informacijah naj bi vzporedno nastajala sprememba zakona o varstvu okolja, s katero bi lahko koncesije začasno podaljšali, čeprav MOP trdi, da stavijo le na ta zakon.
V njem je MOP poskušal krmariti med dvema skrajnostma; med ohranitvijo sedanjega sistema in med tržnim sistemom, ki bi uporabnikom omogočal, da si sami izberejo dimnikarja. Na MOP so prepričani, da tega ti niso sposobni: »Uporabniki se še niso ozavestili, da so dimnikarske storitve nujne za njihovo in splošno varnost, niti ne poznajo odgovornosti v zvezi s tem.« Zato se je MOP odločil, da bo to področje vendarle vsaj delno regulirano. Rezultat je precej slab zakon, ki ga je služba vlade za zakonodajo skoraj raztrgala, pripombe so imela tako rekoč vsa ministrstva, na okopih so tudi dimnikarji na eni in civilne iniciative na drugi strani.
Ključne nedomišljenosti
Nejasno je, kako je lahko tržna dejavnost sploh tako omejena, povrhu so omejitve v zakonu nedomišljene. Tako bodo uporabniki lahko dimnikarsko družbo lahko zamenjali le enkrat na leto pa še to le med 15. majem in 15. septembrom. V vladni službi za zakonodajo opozarjajo, da takšna ureditev lahko pomeni veliko težavo: »Kaj se zgodi, če dimnikar kot edini zaposleni v dimnikarski družbi umre, uporabnik pa je že zamenjal dimnikarsko družbo?«
Dimnikarji naj bi po novem imeli licence, ki bi jih dobili po opravljenem strokovnem izpitu in z dodatnimi usposabljanji, čeprav že imajo predpisano izobrazbo. Več ministrstev je opozorilo, da takšen način razvrednoti dosedanjo formalno izobrazbo. Če je ta slaba, bi morali razmišljati o dopolnitvi izobraževalnih programov, ne pa uvesti licence. Ministrstvo za javno upravo še skrbi, kako bo izdajanje licenc vplivalo na delo upravnih enot, ki naj bi to počele, ne razumejo, zakaj tega ne počnejo stanovska združenja, poleg tega dodajo še, da MOP ni predvidel vseh stroškov, ki bodo nastali z zakonom. En plastifikator za izdelavo izkaznic stane okoli 120 evrov, upravne enote naj bi jih potrebovale okoli 60.
Denar
Stroški izvajanja zakona bodo po izračunu MOP v prihodnjih dveh letih državo stali okoli 400.000, letno vzdrževanje evidenc pa 20.000 evrov. MOP je predlagal določitev najvišje cene storitev, vendar bo tudi ta lahko višja, če bo dimnikar od uporabnika oddaljen več kot 25 kilometrov. To pomeni, da bodo uporabniki v Bovcu, kjer je sedež najbližjega dimnikarja v 37 kilometrov oddaljenem Tolminu, plačali še potne stroške.
Civilne iniciative so večkrat poudarjale, da nekatere storitve plačujejo občani dvakrat. Tako plačajo serviserju peči, ki opravi vse meritve, potem pa isto zaračunajo še dimnikarji. Da bi bilo to delo serviserjev priznano, je predlagalo tudi ministrstvo za gospodarstvo. Gospodarski minister je predlagal še, da bi dimnikarske družbe morale imeti višjo letno zavarovalno vsoto. Zakon predvideva kot najnižjo 42.000 evrov, a en sam požar lahko povzroči precej večjo škodo.
Pritiski
Dimnikarske sekcije na Obrtni in Gospodarski zbornici so že v poletni javni razpravi ostro nasprotovale zakonu. Posamezniki ne morejo sami izbirati dimnikarja, pravi predsednik sekcije dimnikarjev pri OZS Simon Dovrtel: »Dimnikar, ki da negativno poročilo, je pogosto manj priljubljen in bi zato uporabniki izbrali takšnega, ki ne bi opozarjal na nepravilnosti.« Po njegovih podatkih vsa dimnikarska podjetja skupaj oskrbijo 500.000 kurilnih naprav in ustvarijo od 10 do 12 milijonov evrov prometa letno.
Predsednik civilne iniciative VPC Dimnik Matija Kramar pa meni, da je tudi ta zakon neustaven, ni skladen z evropsko zakonodajo, pravzaprav je še slabši od dosedanjih koncesij in cene zvišuje tudi za sto odstotkov. Razlago MOP, da dejavnost ne more biti v celoti tržna zaradi neozaveščenosti uporabnikov, ostro komentira: »Tako ponižujoč odnos do državljanov imajo lahko le najbolj zakrknjeni birokrati. Ljudje so si znali zgraditi domove, zdaj pa ne znajo skrbeti zanje. Zato pa morajo to urejati birokrati s svojimi diktatorskimi nagnjenji. V bistvu pa ne gre za požarno varnost. Gre za donosen posel brez dela in odgovornosti. V tem poslu se obrača okrog 65 milijonov evrov na leto.«
