Direktor socialne inšpekcije: Prvi korak je narejen. In jaz se s tem strinjam

Ljubljana – Pri presojanju, kaj je za otroka najbolje, in pri soustvarjanju rešitev je pomembno, kako delujejo odrasli v nekem trenutku in kakšne korake so zmožni narediti, poudarja direktor socialne inšpekcije Peter Stefanoski.

To velja tako za starše v postopkih razveze kot za konkreten primer fantov, ki ju je velenjski center za socialno delo namestil v rejništvo. »Ne glede na to, ali bo sodišče ali katera druga institucija morda ugotovila, da je bilo vse prav, bomo vztrajali pri iskanju možnosti za stike s starimi starši.«

Pravite sodišče ali katera druga institucija. Zakaj?

Ker ne vem, komu bi javnost toliko zaupala, da bi lahko rekli, da je ta organ proučil primer in sporoča svoje ugotovitve, potem pa se o tem ne bi več razpravljalo. Ne zato, ker to ne bi bilo zanimivo za javnost, ampak zato, ker gre za osebne in občutljive podatke, za varstvo otrok.

Ampak tudi ugledni pravniki menijo, da so se zgodile napake v postopku.

Treba je imeti vse dokumente in pogledati celotno pot, kaj se je od začetka nameravalo narediti, kaj se je dogajalo in kako se je to opremljalo z vsebino iz materialnih predpisov.

Center je želel vedeti, ali stari starši zmorejo primerno skrbeti za otroke, zato se je najprej lotil ocenjevanja dedka in babice. Najprej je bilo ocenjeno, da ne zmoreta, potem so se lotili iskanja druge rejniške družine. Ko sta stara starša izvedela, da nista primerno ocenjena, sta začela zavračati sodelovanje s centrom.

Postopek je pomemben, ampak ne smemo pozabiti, da se vsak postopkovni predpis vedno sklicuje na neki materialni predpis. Tam je treba najprej pogledati, ali se sploh lahko o nečem odloča. Če se o nečem ne more odločati, je vsako prepiranje o tem, ali bi morala odločba biti ali ne, odveč. Kar nekaj časa je minilo, preden se je nehalo govoriti na glas, da sta bila otroka vzeta starim staršem. Če bi babica, ki je podala vlogo za rejništvo, dobila negativno odločbo – kaj bi to pomenilo za otroke? Zgodilo bi se, kar se je zgodilo. Ne more biti drugače.

To sta izvedela iz dopisa, ne iz odločbe?

Odločba ni bila izdana, ker sta zakon in pravilnik o izvrševanju tega zakona napisana tako, da se o tem ne izdajajo odločbe. Takšna je praksa ministrstva in centrov po vsej Sloveniji. Noben od zavrnjenih kandidatov za rejnika nima odločbe.

Odločba ne bi ničesar spremenila za otroke, ampak babica bi potem imela možnost pritožbe.

Tudi brez odločbe se lahko pravnik v imenu svoje stranke pritoži. Lahko se, recimo, sklicuje na molk organa. Kako se bo to urejalo v prihodnje, ali bo, denimo, ustavno sodišče nekoč presodilo, da se mora zakonodaja v tem delu spremeniti in da se bodo v prihodnje izdajale odločbe, tega ne vem. Mi je pa jasno, da si vsak pravnik želi odločbo, to je njegov instrumentarij. Socialni delavci si želimo vsebino, ker je to naš instrumentarij. Drug z drugim pa moramo živeti.

Odvetnik dedka in babice je pisal ministrici dr. Anji Kopač Mrak in v pismu med drugim zapisal, da jima je odsvetoval sodelovanje na shodu v njuno podporo. Obenem ji je zatrdil, da je vzpostavljeno stanje za ureditev stikov, saj sta psihično v dobrem stanju, tako da delujeta racionalno. Kaj menite o teh prizadevanjih?

Prvi korak je narejen. In jaz se tem strinjam.

Odvetnik Cugmas je v pismu tudi zapisal, da babice ne morejo kriviti za to, kar se je dogajalo v družini umorjene hčere; da osebnostnih lastnosti pokojne ni mogoče prelagati na njeno vzgojo, gene ali okolje, kjer je živela. Drugega razloga pa njegova varovanka ne vidi.

Center je ocenjeval ves potek. Kako to povedati, da ne da bi preveč povedal? V ocenjevanje so bile poleg starih staršev vpleteni še drugi ljudje – polnoletni in mladoletni, nikakor pa ne pokojna.

Tudi če se je v preteklosti dogajalo kaj nedopustnega, to ne pomeni, da se tega ne da kasneje popraviti ali odpraviti. To je dobrodošlo, pomeni, da smo naredili korak naprej.

Babica tudi po odvetnikovem pisanju meni, da v družini ni bilo alkohola, nasilja ali pedofilije, ničesar, kar bi ogrožalo otroka.

Ker je babica zainteresirana stranka, ki hoče nekaj doseči, je povsem jasno, kaj bi zatrjevala, ne glede na to, ali bi jo vprašali ali ne. Če bo pripravljena skupaj z možem sodelovati pri ocenjevanju, kako zagotoviti razmere, da se otroka morda lahko vrneta, se bodo razjasnili vsi očitki in dejstva. Če je še kaj, kar je nesprejemljivo, se bo preverjalo, ali je to možno spremeniti ali ne.