Tiskane izdaje
Izhajam iz predpostavke, da je gospodarska kriminaliteta v zvezi s finančno kriminaliteto kriva za sedanjo krizo in da so velik del gospodarske kriminalitete korupcijska dejanja. Pri tem dojemamo korupcijska ravnanja predvsem kot del kriminalitete belih ovratnikov in kot del neformalnih povezav med gospodarstvom in politiko. V najhujših oblikah se takšna korupcija kaže v konfliktu interesov, "revolving dors" (vrtečih vratih), lobiranju, zaposlovanju po zvezah, pojavu state capture (kriminalni prevzem države) in trgovanju z vplivom.
Vsa ta dejanja, niso nujno kazniva dejanja, so pa lahko del drugih kaznivih dejanj ali pa pomenijo kršitve drugih predpisov, neizvajanje nadzornih mehanizmov in so v nasprotju z moralo in dobrimi običaji poslovanja. Gospodarska kriminaliteta ne temelji na klasičnih oblikah izvrševanja, ni nasilniška, storilci so nekakšna elita, imajo moč in oblast, pri tem opažamo visoko stopnjo socialne pripadnosti storilcev, nizko vidnost in zaznavnost dejanj, sposobnost izogibanja odkritju in prijetju, uporabnost poklicnega znanja svetovalcev za storitev in možnost neobsojanja kriminalnega dejanja z vplivanjem na zakonodajo.
Lahko rečemo, da korupcija omogoča gospodarsko kriminaliteto. Analiza takšne kriminalitete pokaže krepitev ekonomske moči posameznikov ali skupin, vse bolj pa smo priča vplivanju takšnih kriminalnih gospodarskih subjektov na politiko. Pri tem imajo veliko vlogo tako imenovane neformalne mreže, katerih člani so pomembni gospodarstveniki, politiki in pripadniki različnih združenj. Pojav je najbolj pereč prav pri lastninjenju, kjer se stikata država in gospodarstvo, ter pri infrastrukturnih projektih, kot glavni krivec tovrstnih odklonskih ravnanj izstopata pomanjkljiv nadzor in netransparentnost.
Da bi razumeli, zakaj je odpovedal nadzor, je treba razumeti, da v času gospodarske in poslovne stabilnosti ni bilo veliko zanimanja za to, kako organizacije dosegajo pozitivne rezultate in je obstajala velika toleranca do korupcije in nepravilnosti v poslovanju. Nedotakljivost vodilnih in tvegane korporativne odločitve so pogosto podpirale politične sile, ki lahko ovirajo postopke organov pregona, omejujejo resurse za nadzor in spodbujajo ideologijo, da se država ne sme vmešavati v finančne trge, ki naj bodo samoregulativni. Nadzorni sistemi so pogosto brez ustrezne podpore, velikokrat pa se jim očita, naj se ne vmešavajo v poslovne modele in načrte finančnih institucij. Velja tudi prepričanje, da so določene organizacije ali podjetja in projekti preveliki in preveč pomembni za nacionalno gospodarstvo in državo, zato so zaščiteni pred doslednim nadzorom in podvrženi nesorazmernim oblikam pomoči.
Po drugi strani pa se v času gospodarskih in finančnih kriz takšna podpora zmanjša, kar pogosto razkrije finančne prevare in nepravilnosti v delovanju sistema. Krizne situacije torej odpravljajo varovalne mehanizme koruptivnih in nemoralnih vodij oziroma menedžerjev, vendar to še ne pomeni, da za svoja dejanja tudi odgovarjajo. Trenutna kriza je izzvala veliko razprav o nemoralnem vodenju in korupciji, s čimer je javnost sicer opozorila na prevare in slab korporativni nadzor, vendar se je kljub temu relativno malo pozornosti namenilo nepravični zakonodaji in uveljavljanju sistema odgovornosti vodilnih. Pri tem se sprašujemo, ali je neustrezna regulacija in netransparentnost posledica pojava »state capture« (vplivne skupine prevzamejo postopek formiranja zakonov).
Kdo so praviloma nosilci takšnih preiskav?
Odkrivanje in pregon gospodarske kriminalitete je v domeni policije pod vodstvom tožilstva. Kdo in kako vodi postopek, je odvisno od vrste kaznivega dejanja, in ko bodo postopki končani, bomo lahko analizirali njihovo delo. Postopki so podvrženi kavtelam kazenskega prava, v katerem je zelo težko zbrati dokaze in dokazati naklep za tovrstna dejanja. Ključno pri tem je sodelovanje drugih institucij Ministrstev za finance in gospodarstvo, saj imajo več možnosti za vpogled v dejansko stanje in odkrivanje kršitev. Poleg represivnih ukrepov, ki jih izvaja policija in druge institucije, so med najpomembnejšimi preventivni ukrepi, predvsem zaradi dejstva, da veliko organizacij sploh nima določenih protikorupcijskih ukrepov ali mehanizmov nadzora nad poslovanjem.
Priporočamo transformacijo varnostnih konceptov, preprečevanja različnih oblik gospodarske kriminalitete z okoljskimi obrambnimi mehanizmi v situacijski preventivi, kjer gre za urejanje okolja in zmanjševanje priložnosti storilcev. Situacijski ukrepi morajo spodbujati transparentno vedenje, občutek pripadnosti, odgovornosti in pravičnosti. Da bi to lahko zagotovili, je najprej treba proučiti probleme v zvezi z odgovornostjo, pristojnostjo, nadzorom, funkcijami in hierarhijo vodstvenega kadra oziroma »top managementa« ter ocenjevanja njihove učinkovitosti. Pri analiziranju in sprejemanju tveganj bi morali določiti visoke standarde in se izogibati tveganim poslom kot tudi zaposlovanju po zvezah in pripadnosti določeni interesni skupini. Ne nazadnje bi vsak posel moral imeti implementirane tudi instrumente osebne odgovornosti.
Ali je rešitev javna preiskava, kot jo po islandskem zgledu predlaga KPK v odstopu?
Javna preiskava je ena od načinov pritiska na institucije, kjer je korupcija prepletena v vse podsisteme, vendar kdo jo bo pri nas opravil? V Sloveniji bi bilo ključno, da take oblike korupcije in gospodarske kriminalitete začnejo preiskovati pravi preiskovalni novinarji, ljudje pa morajo na te stvari opozarjati in jih prijavljati. Veliko se govori o korupcijskih zadevah, vendar nihče noče povedati imen, ker pri ljudeh vlada strah, in prav strah je tisti dejavnik, ki omogoča vladovanje. Preiskovalni novinarji naj razkrijejo ta imena in se dokopljejo da podatkov o sredstvih teh ljudi.
Mediji večkrat poskušajo zminimalizirati uspehe v odpravljanju finančne kriminalitete in korupcije na Islandiji. Pred krizo so se na Islandiji namesto z ribolovom začeli ukvarjati s finančno dejavnostjo, ki je rasla z izjemno hitrostjo. Islandija je uvedla liberalni finančni sistem, zato je bilo mogoče opaziti nesimetrično povečanje bančnega sektorja. Problemi so začeli nastajati, ko je kapital bančnega sektorja znašal desetkratno vrednost BDP Islandije. Zaradi sprostitve regulacije so se bančni sistemi v nekaj tednih podrli, uvedene so bile valutne omejitve, vrednost islandske krone je dramatično padla, dolg gospodinjstev in podjetij se je povečal, močno se poveča brezposelnost v državi, cene nepremičnin in premoženja so padle, veliko podjetij je šlo v stečaj, opaziti pa je bilo tudi razliko v zasebni potrošnji. Izgubo bank naj bi pokrili prebivalci Islandije, ki so se temu odločno uprli in zahtevali transparentnost nad sredstvi ter odgovornost tistih, ki so do krize pripeljali.
Severnjaška (skandinavska) mentaliteta in odnos do korupcije je drugačen od našega in prav ta premik potrebujemo v miselnosti pri ljudeh na vseh ravneh, seveda morajo politiki dati zgled.
Kako razumete stanje korupcije pri nas in s tem v zvezi projekt Teš 6?
Po analizi stanja korupcije v Sloveniji lahko ugotovimo, da je izredno veliko kršitev na lokalni ravni ravno s področja okolja in prostora. Kot ugotavlja KPK v svojih dokumentih in kot smo ugotavljali v raziskavi o neformalnih mrežah, gre za tipično okolje, kjer so še posebno zaradi geografskih značilnosti (manjši skupni prostor) izpostavljene osebne povezave med ljudmi - in s tem tudi med lokalnimi oblastniki in funkcionarji (župani, podžupani, občinskimi svetniki). Prav tako gre za manjši nadzor in nezmožnost sankcioniranja kolektivnih organov (občinskega sveta, ki je edini organ odločanja v občini) za posamezna kazniva dejanja.
Če poznamo vzroke za nastanke korupcije in modus operandi storilcev na konkretnih primerih, potem so lahko tudi izvedeni ukrepi, ki bi preprečili takšna ravnanja, zelo uspešni. Na podlagi takšne analize so bile v sklepnih ugotovitvah identificirane naslednje reštive: povečanje učinkovitosti delovanja represivnih in preventivnih institucij s povečanjem števila kadrov, izobraževanji in proračunom; vzpostavitev skupne mreže javnih baz, ki bi vključevala podatke iz AJPES, GVIN, evidenco obsojenih oseb, evidenco Policije, Komisije za preprečevanje korupcije, baze nepremičnin, zemljiško knjigo, Supervizor; povečanje proaktivnega delovanja organov odkrivanja, pregona in preventive; implementacija, nadgradnja ter posodobitev.
Akcijskega načrta o uresničevanju Resolucije o preprečevanju korupcije; vzpostavitev zakonodaje za področje javnih zavodov, saj so po ugotovitvah raziskav in statistični sliki korupcijskih ravnanj zelo obremenjeni s korupcijo; vzpostaviti nadzorni mehanizem nad zakonodajnim postopkom (večja skrbnost jasnosti besedil, zakonitost postopkov (hitri in skrajšani postopki)), večja in obvezna vključenost javnosti v zakonodajni postopek, uvesti obvezno izogibanje nasprotja interesov tudi med poslance; ciljno ozaveščanje in izobraževanje o korupciji ter boju proti njej; avtomatizacija javnih naročil; ustrezno izvrševanje oziroma implementacija zakonov v Sloveniji itd.
Glede energetske politike moramo sprejeti dolgoročne strateške politike, ki morajo biti ekološko usmerjene, če hočemo ustvariti blagovno znamko zelene Slovenije. Slovenija bi namesto vlaganja v termoelektrarne morala svojo prihodnost graditi na obnovljivih virih energije. Treba je oceniti, koliko energije sploh potrebujemo in ali gre pri proizvodnji energije le za prodajo te v tujino na račun onesnaženja Slovenije. Prav tako je treba oceniti finančno rentabilnost projekta, saj še ne poznamo stroškov gradnje, v nadaljevanju pa stroškov obratovanja in cene energije. Transparentno moramo razkriti sam postopek gradnje in javnih naročil ter transparentnost nad sredstvi vseh vpletenih v dosedanje postopke.
Glavni pritisk na vlade, ki zavira sprejemanje napredne okoljevarstvene zakonodaje, prihaja iz gospodarstva, ki se v želji po maksimizaciji dobička načelno ne ozira na okolje ali na račun degradacije okolja celo ustvarja dobiček. Zato se, ko so vzpostavljeni določeni normativi za varovanje okolja, te normative poskuša zaobiti. Ko so legalne možnosti za nadaljnje onesnaževanje ali izčrpavanje naravnih virov okolja izčrpane, se vzpostavi povpraševanje po nelegalnih storitvah, ki bi podjetjem ali posameznikom še naprej omogočale nemoteno opravljanje dosedanje dejavnosti. Tako se razvije tip ekološke kriminalitete, pri katerem gre za korporacijsko industrijsko onesnaževanje okolja. Ekološko kriminaliteto največkrat razumemo kot nelegalno kriminaliteto težke industrije in multinacionalnih korporacij.
Ta vrsta kriminalitete ponavadi deluje v mejah zakonitega in tudi, ko to mejo prestopi, je to težko dokazati. Pri gradnji Teša 6 je že do zdaj veliko nejasnosti in transparentnosti in nasprotij z evropskimi okoljevarstvenimi standardi. V prihodnje moramo razčistiti tudi vpliv na podnebne spremembe, saj smo v skladu s prevladujočo neoliberalno miselnostjo, da trg lahko reši vse probleme, pozabili na kjotski protokol in vzpostavljen sistem trgovanja z emisijami toplogrednih plinov (TGP).
Z vzpostavitvijo trga z emisijami TGP so se, tako kot na vsakem drugem trgu, kjer povpraševanje presega ponudbo, vzpostavile možnosti za različne finančne malverzacije in druge kriminalne aktivnosti, med katerimi prevladujeta korupcija in pranje denarja. Med prvimi kriminalnimi aktivnostmi se je na trgu z emisijami toplogrednih plinov pojavil tako imenovani davčni vrtiljak oziroma organizirana davčna utaja DDV. Davčni vrtiljak ni edina vrsta kriminala, ki se lahko pojavi na trgu z emisijami toplogrednih plinov, Europol opozarja na velike možnosti korupcije, pranja denarja, potrošniških goljufij in drugih vrst kriminala, ki se še lahko pojavijo na teh trgih.
Treba je odgovoriti na vprašanja, ali bi bilo še vedno najbolj pametno takoj ustaviti projekt, da bi gradnjo vsaj začasno upočasnili in na podlagi konkretnih podatkov ugotovili, ali bo projekt prinašal izgubo. Ali pri projektu sodelujejo slovenska podjetja in ali delo opravljajo naši delavci, kdo bo zagotavljal surovine in kdo bo dobil delo v prihodnje? Če se ugotovi, da bo projekt prinašal izgubo, je še vedno bolje, da se projekt ustavi zdaj kot čez nekaj let, ko bomo vanj vložili še dodatna sredstva in drago plačevali še dodatna sredstva zaradi okoljevarstvenih standardov. Kaj pa se bo zgodilo čez leta in kdo bo povrnil škodo okolju in ljudem, ko bodo tisti, ki bodo in že služijo s projektom in energijo, svoje dobičke skrili na varno.
