Dokončanje urgence UKC se spet odmika

Ljubljana – Urgenca UKC Ljubljana je zagotovo najbolj nevralgična točka v državi, ne samo v zdravstvu, ampak nasploh. Gradijo jo že osmo leto, a gradnji ni videti konca. Ministrstvo je zdaj objavilo razpis, ki bo gradnjo še zavlekel. Bolnike zdravijo v neznosnih razmerah. Odprtih problemov je v UKC vse več in več.

Urgenca, ki je bila zgrajena že pred polnimi 40 leti (1974), sprejme danes tudi do 300 poškodovanih bolnikov na dan. Bolniki so obravnavani v neznosnih razmerah. Hudo bolni ležijo na hodnikih in v majhnih ambulantah, nagneteni tako skupaj, da se sestre komaj prerinejo do njih, da jih oskrbijo in nahranijo. Drenjajo se v pretesnih prostorih, ki jih zdaj še dodatno slabša ustavljena gradnja, zaposleni že osem let delajo v prostorih brez dnevne svetlobe, aparati so zastareli in tu in tam odpovedo. Zaradi premajhnih prostorskih zmogljivosti UKC ne more sprejeti vseh bolnih in poškodovanih, ki jih druge bolnišnice prepošiljajo v Ljubljano, kjer so kljub vsem težavam zdravniki še vedno za marsikatero operacijo in zdravljenje bolje usposobljeni kot v regionalnih in lokalnih bolnišnicah po Sloveniji.

Ko je minister za zdravje Andrej Bručan leta 2006 položil temeljni kamen za gradnjo prizidka k urgentnemu bloku UKC, si ni mogel misliti, da osem let kasneje še ne bo zgrajena. Zamenjalo se je sedem ministrov za zdravje in nekaj manj vlad, vse druge bolnišnice po Sloveniji gradijo vsaka svojo urgenco z evropskimi sredstvi, ljubljanska gradnja pa stoji, ker država ne nameni denarja zanjo. Za dokončanje je potrebnih 60 milijonov evrov, a država bo letos dala 1,65 milijona, drugo leto pa 20,5 milijona. Razpis za dokončanje ene izmed faz, ki je izšel te dni (ponudbe zbirajo do 24. decembra), bo gradnjo zavlekel še za pol leta.

Nevralgičnih točk pa je v UKC še veliko. Vodstvo je sestavilo seznam, ki je predolg za časopis, prav vsaka težava pa pomeni stisko bolnikov in zdravnikov.

Ena izmed njih so dotrajana in skrajno počasna dvigala iz davnega leta 1972, tako da traja včasih pet ali celo deset minut, da prepeljejo bolnika (ali obiskovalce) v 7. nadstropje. Vsako dvigalo opravi milijon voženj na leto, povprečno obratujejo 22 ur na dan. Pred dvema letoma je UKC pridobil projekte za zamenjavo, vendar denarja ni.

Med hudimi problemi so operacijske dvorane. V zadnjem letu in pol so jih (menda zaradi dotrajanosti) čez noč kar pet zaprli (v bolnišnici Petra Deržaja v Šiški in na »stari travmi« ob Zaloški cesti). Zdaj gostujejo kirurgi na Onkološkem inštitutu, a operacije kljub temu odpadajo, čakalne vrste se daljšajo.

Milijon za tehnična popravila, zanemarjene stavbe

Dotrajane postelje in aparature so naslednja težava v UKC. Na kirurški kliniki so dali v prvih osmih mesecih samo za tehnično krpanje iztrošenih aparatur milijon evrov. Seznam dragih aparatur, ki so v UKC že povsem iztrošene, in sodobnih, ki bi jih bilo treba kupiti, je dolg. Omenimo oba angiografa, potrebna za pregled žil ob infarktu, ki se dnevno kvarita, kar lahko pomeni tudi nepotrebno smrt bolnika, pa rentgenske aparate, med katerimi imajo dva prava starostnika, stara 28 let. Na robu zmogljivosti je center intenzivnih terapij, kamor pride na leto 500 najhujših bolnikov po težkih operacijah.

V paketu nujno potrebnih naložb so našteti še zastarela elektroinštalacija v glavni stavbi, hlajenje stavb, potreba po protipožarni zaščiti, stare kanalizacije, ki puščajo, dotrajane fasade nekaterih zgradb (energetske izgube), prepišna okna in drugo. »Denar se je vedno do zdaj namenjal predvsem za medicinsko opremo in zdravljenje,« prof. dr. Sergej Hojker, strokovni direktor UKC, pojasnuje razlog, zakaj so UKC iz leta 1972 štiri desetletja zanemarjali.

V zadnjih letih je svoje prispevalo znižanje cen zdravstvenih storitev. Od leta 2009 do danes je zdravstvena blagajna (ZZZS) v spregi z vsakokratno vlado znižala cene že za dobrih 14 odstotkov. Zaradi tega UKC ne zmore več niti najosnovnejših investicij v opremo in se naslanja samo še na donacije in na aparate, ki jih preizkuša.