Dr. Miloš Senčur: Nabor perečih vprašanj občin je brezmejen
Vladno povabilo županom in županjam na Brdo kot dobrodošlo in nujno ocenjuje tudi sekretar in zastopnik Združenja mestnih občin Slovenije dr. Miloš Senčur, a dodaja, da niso zadostna. Kritičen je tudi do sodelovanja med občinami in državo, saj so po njegovem prav ministrstva »tipičen primer (ne)sodelovanja«. Občin namreč ne pritegnejo k sodelovanju niti v postopku priprave določenih predpisov, ki se nanašajo nanje.
Kaj lahko v občinah pričakujejo od podobnih srečanj?
Na teh srečanjih se vedno izpostavljajo pereča aktualna vprašanja, povezana z delovanjem občin v praksi, pa tudi vprašanja, ki se nanašajo na razmerja občin z državo oziroma njenimi organi. Oboje bi zahtevalo konstruktiven in bolj neposreden dialog, ki pa ga tovrstna srečanja objektivno ne omogočajo. Treba je vedeti, da je po eni strani udeležba številna, saj se srečanja udeleži večina slovenskih županov ali podžupanov in ministrska ekipa s sodelavci, po drugi strani je čas srečanja omejen, nabor perečih vprašanj pa brezmejen.
Srečanja so torej predvsem protokolarne narave, izplen pa običajno obtiči na deklarativni ravni, brez posebnih učinkov v praksi. Spomnimo se samo srečanj, ki sta jih prejšnja vlada in minister za kohezijo organizirala v zvezi s pripravami programskih dokumentov za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju od 2021 do 2027 ter mehanizma za okrevanje in odpornost. Čeprav ni bil omogočen noben konstruktiven dialog, kaj šele vpliv na posamezne vsebine, je takratni minister razglašal, da so program oblikovali v sodelovanju z občinami.
Tisto, kar res pripomore k naslovitvi dejanskih problemov v praksi in kar ustvari realne možnosti za njihovo razreševanje, je prava »diagnoza problema« in pa neposredno timsko delo, v katero so vključeni akterji, ki imajo tudi pooblastila za sprejemanje odločitev. Kot primer dobre prakse sodelovanja med občinami in državo lahko navedem tako nekdanja ministra za javno upravo Medveda in Koritnika kot tudi sedanjo ministrico za javno upravo. Slednja vodi delovno skupino, ki bo med drugim pripravila rešitve za bolj pravičen in uravnotežen sistem financiranja občin, v skupini pa imajo predstavniki občin oz. njihovih združenj popolno možnost tvornega sodelovanja.
Kaj so po vašem najbolj aktualne vsebine, o katerih bi se morali župani ta hip pogovarjati z »oblastjo«?
Županje in župani vseh občin v naši državi opozarjajo na enormno povečanje stroškov in posledično proračunskih izdatkov v zadnjem letu, ki vedno bolj bremenijo proračune občin in za njihovo kritje povprečnina ne zadošča. To z gotovostjo lahko trdim vsaj za mestne občine, saj trditev potrjujejo vse dosedanje analize, pa tudi praksa. Mestne občine so trenutno v sistemu financiranja občin dvojno oškodovane. Prvič, ker višina povprečnine, določena za leto 2023, ne odraža dejanske višine stroškov. Podražitve vztrajajo, prav tako visoka inflacija.
V okviru pogajanj o višini povprečnine je bilo izrecno dogovorjeno, da dvig povprečnine ne vključuje napovedanih dvigov plač v javnem sektorju v letu 2023 in da bosta pogajalski strani pristopili k novim pogovorom, če se povišajo stroški dela. Ta del dogovora vladna stran za zdaj ne spoštuje. In drugič, mestne občine so v sistemu financiranja občin že v izhodišču v podrejenem in neenakopravnem položaju v primerjavi s preostalimi, predvsem manjšimi občinami. Pokritost dejanskih stroškov zakonskih nalog je z dohodnino za mestne občine zgolj 70-odstotna, pri manjših občinah pa skoraj stoodstotna.
Na letni ravni mestne občine izgubljajo od sto do 140 milijonov evrov. Čeprav sistem financiranja občin temelji na konceptu tako imenovane abstraktne občine, so tako velika odstopanja nedopustna in gredo na škodo občank in občanov, saj proračuni mestnih občin namesto investicij, ki bi izboljšale kakovost bivanja, v vedno večji meri pokrivajo tekočo porabo. V sistem financiranja občin bi zato bilo treba uvesti diferenciacijo glede na velikost občin.
In kaj je tisto najbolj pereče, kar bi morale občina in država razrešiti – morda že zdavnaj?
Poleg pravkar navedenega ustreznega dviga povprečnine in spremembe sistema financiranja je najbolj pereče vprašanje siceršnjega sodelovanja med občinami in državo. Občutek imam, da se že doseženi standardi drastično znižujejo. Tipičen primer tega (ne)sodelovanja so ministrstva, ki občin ne pritegnejo k sodelovanju v postopku priprave določenih predpisov, ki se tičejo občin.
Drug tak negativen primer pa je državni zbor oziroma njena predsednica, ki tudi občin ne vključuje v zakonodajni postopek, čeprav ji to izrecno nalagata tako zakon o lokalni samoupravi kot tudi poslovnik državnega zbora. Bi pa kot pozitiven primer izpostavil državni svet in predstavnike lokalnih interesov v njem, saj zgledno predstavljajo interese občin.
