Droge ni treba iskati, sama pride do otrok

Ljubljana – Vse večja negotovost v vsakdanjem življenju mnoge prisili, da poiščejo izhod v različnih oblikah odvisnosti. Trg z drogami je čedalje bolj prilagodljiv, zato danes že desetletnikom niso neznane. Pot od radovednega poskusa do zasvojenosti je kratka. Na to opozarjajo tudi terapevti pri Društvu Up. Mlade že dvajset let jemljejo v »šolo življenja«.

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je konec preteklega leta izdal poročilo, ki obravnava podatke o razmerah na področju prepovedanih drog v letu 2012. »Ugotovili smo, da je 16 odstotkov prebivalcev Slovenije že uporabilo katero od prepovedanih drog. Med njimi jih je največ, 15,8 odstotka, uporabilo marihuano ali hašiš. Po kokainu je seglo 2,1 odstotka Slovencev, enak odstotek po ekstaziju. LSD je uporabil odstotek ljudi, amfetamine in heroin pa manj kot odstotek. Več drog hkrati ob eni priložnosti pa je uporabilo kar 6,4 odstotka ljudi,« je povedala Romana Štokelj z NIJZ.

Za ozaveščanje o škodljivosti drog je v Sloveniji nekaj programov preventivnega dela z mladostniki, odvisnikom, ki se odločijo za zdravljenje, pa je dostopnost do socialnovarstvenih programov omogočena brez čakalnih dob. Izjema je vstop v terapevtsko skupnost, kjer je treba prej opraviti pripravljalni program. Nekateri programi, ki jih izvajajo nevladne organizacije, so brezplačni, nekaj pa je plačljivih, največ do višine denarne podpore, ki jo uporabnik dobi na centru za socialno delo. Država za reševanje problematike prepovedanih drog namenja približno po deset milijonov evrov na leto. Do nevladnih organizacij, ki pri posameznikih popravljajo škodo, pride bolj malo tega denarja.

Težave se stopnjujejo

Tudi v Društvu za pomoč zasvojencem in njihovim svojcem Slovenije Up iščejo vse mogoče poti, da bi zagotovili sredstva za pomoč odvisnikom. »Pred 20 leti smo bili prvi v Sloveniji, ki smo jim ponudili programe pomoči. Društvo je že leta 1999 ustanovilo prvi bivanjski program. Program Reintegracija je zadnja faza socialne rehabilitacije, ki nudi nekdanjim uživalcem drog pomoč pri ponovnem vključevanju v družbo. Leta 2005 smo prvi začeli izvajati program Podpora mladostnikom. V tem času je prišlo na obravnavo 2230 družin, vsega skupaj pa je bilo v programe vključenih več kot 10.000 ljudi,« je povedala predsednica Barbara Ham. Strokovni sodelavec za delo z zasvojenimi Robin Turk je dodal: »Vsakogar sprejmemo kot človeka v stiski. Težave pa se stopnjujejo in vse več mladih potrebuje pomoč.«

Ves čas razvijajo in prilagajajo programe potrebam uporabnikov. »Leta 2011 smo želeli uvesti mladinske terapevtske skupnosti, saj smo pri delu z mladostniki prepoznali, da bi mnogim koristilo, če bi se začasno lahko umaknili iz domačega okolja. Žal nam za to, ker nismo imeli dovolj zagonskih sredstev, ni uspelo zagnati programa,« je poudarila Barbara Ham.

»Mladi izumljajo nove vedenjske, zasvojenske vzorce. Ko se družijo, eksperimentirajo z alkoholom in drogami. Srečujejo se vedno z novimi. Problematika narašča. Najpogosteje mlade vključujemo v program Zdravo življenje brez droge. Marsikdaj namreč že kažejo znake zasvojenosti, ni pa še razvita. Pomagamo jim s svetovanjem, sodelujejo tudi vrstniki prostovoljci, ki so že šli skozi programe odvajanja od drog,« je razložila psihologinja pri društvu Sandra Vitas.

»Mladostniki se največkrat vključijo na pobudo staršev, svetovalnih delavcev v šolah ali dijaških domovih, centrih za socialno delo, napotijo jih osebni zdravniki, psihiatri, nekateri pa pridejo sami,« je dejala Sandra Vitas. Po pomoč prihajajo v glavnem srednješolci, stari od 15 do 20 let, pa tudi mlajši: »Opitost in kajenje pri desetih, enajstih letih danes ni nič izjemnega. Marihuano začno uporabljati pri 12. ali 13. letih,« je povedal Turk. »Ti otroci imajo večinoma slabe izkušnje v družini, več neuspehov kot uspehov, živijo v zaprtem socialnem okolju, kar jim marsikdaj onemogoča hitrejši in uspešnejši razvoj. Višjega smisla samouresničitve ne vidijo mnogi, ne le zasvojeni.«

Mladostništvo je čas raziskovanja, učenja in zmot. »Eksperimentiranje in tveganje sta pomemben del odraščanja. Začetek uživanja drog in alkohola je povezan s spletom dejavnikov. Pri najstnikih gre večinoma za željo, da bi bili pred sovrstniki videti bolj odrasli, želijo pokazati, da si upajo, zlasti če jim starši nasprotujejo. Mladostnik se za pogostejše uživanje droge navadno odloči zavestno, potem ko začne eksperimentirati z njo,« je opozorila Sandra Vitas. Med pogostejše uživalce navadno zdrsnejo tisti, ki imajo v osebnostnem razvoju več šibkih točk: »Najranljivejši so mladi, ki se ne spoštujejo, so negotovi, čustveno labilni, impulzivni in nestrpni. V svet zasvojenosti se pogosteje zatečejo tisti, ki ne zmorejo odložiti ugodja ali ga ne znajo doseči na neškodljiv način.«

Po pomoč pridejo, ko so razmere urgentne. »Ne takrat, ko so znaki že popolnoma jasni, temveč šele, ko življenje v družini postane neobvladljivo. Ko mladostnika mečejo iz šole, ko se doma z njim ni več mogoče pogovarjati, starši pridejo s prošnjo, naj ga rešimo,« je iz izkušenj povedal Turk. Prav zato je zelo pomembno pravočasno delo z mladostniki in z njihovim družinami. »Pri nas lahko odkrito govorijo o težavah. V domačem okolju jih praviloma skrivajo, ker je ponekod še vedno navzoča stigma okolice. Najprej je treba vzpostaviti nadzorovanje drogiranja in doseči abstinenco. Ko napreduje družinska komunikacija, se znova vzpostavlja zaupanje, mladostnik pa si postavi nove cilje, smo že naredili pomemben korak naprej.«

Rešite ga!

Anže ga je imel. Zdaj je mentor vrstnikom. Kakšna je njegova zgodba? »Tako daleč je šlo, da so me hospitalizirali v Centru za mentalno zdravje. Ko so me po zdravljenju napotili v stanovanjsko skupnost, mi je psihiater postavil pogoj vključitve v podporni program. Svetovali so mi Društvo Up,« je povedal dvajsetletnik. Ko se je prvič srečal z drogo, je bil star 12 let, pri 14. so bile težave že zelo hude. »Posledica domačih razmer. Mame, samohranilke, nikoli ni bilo doma. Dneve sem preživel na igrišču. Moja skupina je igrala nogomet, na tribuni pa so bili fantje, neprestano 'počeni', med njimi moj prijatelj, ki se je ubil. Takrat sem s športne strani prestopil k njim. Še dva iz te skupine sta medtem že umrla. Zaradi prevelikega odmerka. Mama je šele po dveh letih opazila, kaj se z mano dogaja. Nisem hodil v šolo, nisem se učil. Precej sem shujšal, veliko spal, bil sem agresiven. Na dan smo pokadili po deset gramov trave pa še kaj drugega zraven. Droga mi je naredila toliko psihične škode. Paranoja je še vedno prisotna.«

Pri 18. letih se je na Društvu Up vključil v nadaljevalni program Podpora po vzpostavljeni abstinenci. Anžetova mama ni sodelovala. »Vztrajala je, da težavo rešim sam, ker sem sam kriv zanjo,« je dejal. »Bolje sem se počutil v individualni obravnavi. Pri skupinskem delu se sprva nisem mogel sprostiti, potem je postalo prijetno. Danes ne morem razumeti, da otroci že pri desetih ali celo prej jemljejo drogo. Žal je povsod na voljo. Ko sem prišel na informativni dan za srednjo šolo, so jo tam prodajali. Direktor je stal 20 metrov stran. To zdaj iz srednje šole prehaja v osnovno. Droge ni treba iskati, ker sama pride do otrok. Na začetku jo dobijo brezplačno.« Sandra Vitas je dodala: »To je psihologija prodaje. Razpečevalci nagovarjajo vse mlajše. Ti nimajo izkušenj, starši pa nimajo časa in nič ne opazijo.«