Družba se mora odločiti, ali želi dobro medicino

Ljubljana – Klinični oddelek za travmatologijo v UKC, kamor pripeljejo najtežje poškodovance iz vse države, je po rezultatih med najboljšimi na svetu. Toda predstojnik Matej Cimerman poudarja, da bo njihovo strokovno delo ogroženo, če bodo v zdravstvu še dolgo finančna stiska in vedno nove zahteve po dodatnem prihranku. Nekaterih operacij že zdaj ne izvajajo več.

Svojevrstna agonija, v kateri delajo kirurgi travmatologi in osebje na poškodbeni urgenci v pritličju UKC že od leta 2006, ko se je začela gradnja nove urgence, se je predlani preselila v oddelek za travmatologijo. Novembra 2013 so v UKC zaradi dotrajanosti zaprli tri operacijske dvorane v stavbi »stare travme«.

»Že leto in pol izvajamo travmatologi zaradi zaprtja operacijskih dvoran zgolj nujne operacije. Skorajda povsem smo nehali operirati sklepe, ligamente, ne odstranjujemo več vsadkov, kar bi potrebovali pacienti nekaj časa po operaciji. Odstranitve kovinskih vsadkov so večinoma preprostejši posegi, ki bi jih lahko izvajali mladi kirurgi kot začetne operacije. V kirurgiji je tako, da se ne moreš naučiti operirati iz knjig. Zato morajo kirurgi na izobraževanje v najbolj razvite centre v svetu. Javnost pa je nezadovoljna, češ, zdravniki kar naprej nekam potujejo. Hkrati pa od nas pričakujejo, da jih bomo operirali po najsodobnejših metodah. V razvitem svetu namenijo ogromno časa razvoju stroke. Zdaj še imamo tim mednarodno priznanih predavateljev, vendar se bo razlika med nami in razvitimi začela večati, če bomo morali tako zelo varčevati še naprej,« pripoveduje predstojnik Matej Cimerman.

Med najboljšimi na svetu

»Zaradi pomanjkanja operacijskih dvoran se s strokovnim razvojem ne moremo več zadosti ukvarjati, saj mora iti vse na hitro. Ena novih naprav v kirurgiji je na primer elektronska navigacija, ki pokaže notranjost telesa tridimenzionalno in je zato delo kirurga lahko natančnejše. Denarja za nakup te naprave ni, a tudi če bi nam jo kdo podaril, je ne bi imeli časa uporabljati, saj bi zaradi tega dlje zasedali operacijsko dvorano,« je povedal. Operacijske dvorane so povsem izkoriščene, saj na travmatologiji operirajo tudi popoldne in ponoči. Toda plačilo za popoldansko in nočno nadurno delo je mizerno: vrhunski kirurg, ki operira hrbtenico, zasluži za operacijo popoldne 12 evrov neto na uro, ponoči 15 evrov.

»Kirurg se mora po šestletnem študiju še približno deset let izobraževati v praksi doma in v tujini, da dobro obvlada svoj posel. Naši rezultati so zdaj med najboljšimi v Evropi in na svetu. Primer: na naši kliniki oskrbimo 88 odstotkov poškodovancev z zlomljeno hrbtenico in poškodbo hrbtenjače v prvih šestih do osmih urah, kar je, lahko rečemo, svetovni rekord. Čim zgodnejša dekompresija živcev in stabilizacija zlomljene hrbtenice pa je pogoj, da se nevrološki izpadi lahko popravijo. Za te paciente je to nepredstavljivo pomembno. In tu so naši rezultati najboljši. V nasprotnem primeru bi bili priklenjeni vse življenje na voziček. Se vam zdi 15 evrov zadostno plačilo za to?« sprašuje retorično sogovornik. Inštrumentarke in druge medicinske sestre zaslužijo še manj.

Kirurgi vedno pripravljeni

UKC Ljubljana je zelo uspešen pri reševanju življenj najtežjih poškodovancev tudi zato, ker so vedno na voljo kirurgi specialisti vseh strok. »S tem izpolnjujemo in celo presegamo kriterije za najvišjo raven travma centra. Podobno je v Avstriji in Nemčiji, v drugih državah pa le v velikih centrih, na primer v Londonu in Parizu. Drugod dežurajo specializanti in le malo specialistov. V Sloveniji se veliko govori o tem, da zdravniki v dežurstvih veliko zaslužimo, in večkrat je slišati zamisli, da bi naša nočna dežurstva ukinili. V takšnem primeru bi bila oskrba poškodovancev slabša,« je prepričan Matej Cimerman.

Sogovornik pripoveduje o entuziazmu kirurgov in njihovi pripravljenosti na pomoč. »Ko sem imel še male otroke in sem družino prvega dne dopusta peljal proti Trenti, me je v Kranjski Gori dosegel klic dežurnega iz UKC, da je otroka stisnil hlod. Obrnil sem avto in bil čez eno uro že v službi. Imel je hudo poškodbo – stisnjeno medenico. Komaj smo mu rešili življenje, vendar nam je uspelo. Moja družina je morala z dopustom počakati. Ali na primer pred tremi leti, ko je bila avgusta na Barju nesreča z balonom. Naši kirurgi, ki so bili na dopustih in so po radiu slišali, da je v Ljubljani velika nesreča, so takoj klicali iz raznih krajev, da bodo takoj prišli v službo. Sporočali so, koliko ur potrebujejo za vožnjo. V takšnih primerih nihče ničesar ne vpraša za plačilo,« pripoveduje predstojnik kirurgov travmatologov.

Kot predstojnik se srečuje z zahtevo po nenehnem varčevanju. »Kar naprej moram utemeljevati, koliko materiala porabim in za kaj. A medicina je vse dražja. Vse več je starejših in vse več onkoloških bolnikov, ki imajo zaradi starosti in obsevanja vse bolj krhke kosti, zgodijo se tako imenovani patološki zlomi. In jim zamenjamo kolk, ramo, učvrstimo hrbtenico. Operiramo več kot tisoč poškodb kolkov na leto pri starih ljudeh, uvrščamo se med največje tovrstne ustanove na svetu. Vse to stane. Eno operacijsko dvorano bi potrebovali samo zanje. Odločiti se je treba, ali Slovenija hoče imeti sodobno medicino in ali jo lahko ima. To ne more biti odločitev zdravnikov. Mi znamo in zmoremo, družba pa se mora odločiti, ali je pripravljena plačati, kar medicina zmore.«