Tiskane izdaje
Ljubljana – Ob tednu slepih in praznovanju 95. obletnice si v ZDSSS želijo sprememb zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki bi ljudem z motnjami vida povečale nabor do njim prilagojenih knjig. Druga njihova želja pa je uveljavitev celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih.
Že junija 2013 je bila na svetovni ravni podpisana Marakeška pogodba, s katero bi države olajšale dostop do objavljenih del slepim, slabovidnim in vsem drugim z motnjami branja. Gre za mednarodni sporazum o avtorskem pravu, ki bo začel veljati, ko ga bo ratificiralo vsaj 20 držav, do zdaj pa ga je samo osem, med njimi Slovenije ni; zadnja ga je ratificirala Španija, kot prva v EU.
Upajo, da bo Slovenija zbrala pogum
Ob tem je dr. Maja Bogataj Jančič z Inštituta za intelektualno lastnino poudarila, da si želi, da bi tudi Slovenija zbrala dovolj poguma in morda še pred EU, ki menda išče proceduralne izgovore, implementirala Marakeško pogodbo v obliki, ki bi v čim večji meri upoštevala interese ljudi z okvaro vida in motnjami branja.
Veljavnost Marakeške pogodbe bi države obvezala, da v svoji avtorski zakonodaji zagotovijo izjeme za ljudi z okvarami vida in drugimi motnjami branja, ki omogočajo prilagajanje knjig v brajico in druge dostopne formate brez privolitve nosilcev avtorske pravice; zdaj je namreč za to potrebno pridobiti posebno dovoljenje, postopki pa so zelo dolgi. Tako pa »lakota po knjigi« traja že predolgo; v najrazvitejši državah je le do približno pet odstotkov tiskanih del v oblikah, ki so dostopne tudi slepim in slabovidnim, v Sloveniji jih je le med enim do dvema odstotkoma. Marakeška pogodba pa bi med drugim vzpostavila tudi temelje za čezmejno izmenjavo knjižničnih gradiv v dostopnih formatih.
Zakonodajo bi lahko prilagodili že danes
Predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) Tomaž Wraber, ki ga skrbi slaba odzivnost države, poudarja, da v Sloveniji ni nobene ovire, da ne bi zakonodaje prilagodili že danes, vendar iz neznanih razlogov tega nočejo. Na ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo so še pred koncem javne razprave o spremembah ZASP poslali svoj predlog sprememb 48.a člena, v katerega so s pomočjo strokovnjakov zapisali vse potrebno za zmanjšanje diskriminacije, ki jo doživljajo slepi in slabovidni pri svoji želji po branju. Izvedeli so, da njihov predlog ob tokratnih spremembah ZASP ne bo upoštevan.
Rehabilitacijo bi vsako leto potrebovalo 200 ljudi
Celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih, ki je uzakonjena že od leta 2008, narejen je tudi kakovostni program, potrjen na vseh za to pomembnih mestih, bi vsako leto potrebovalo približno 200 ljudi, ki pa je pri nas v praksi ne morejo uveljaviti. Slovenija pa tako močno zaostaja za razmerami v razvitih državah, tudi za državami nekdanje Jugoslavije. V Skandinaviji, na Nizozemskem in v Franciji so denimo slepi otroci avtomatično vključeni v sistem rehabilitacije.
Doc. dr. Nataša Vidovič Valentinčič, dr. med., vodja ambulante za slepe in slabovidne na Očesni kliniki UKC v Ljubljani je pojasnila, da gre za celovito obravnavo posameznika z okvaro vida in njegove družine, pri čemer sodeluje tim strokovnjakov: zdravnik oftalmolog, tiflopedagog, socialni delavec in psiholog. Končni cilj pa je čim višja stopnja samostojnosti in neodvisnosti ljudi z okvaro vida. Lani jim je ministrstvo za zdravje omogočilo, da so sicer dveletni pilotski projekt lahko izvedli v dveh mesecih, septembra in oktobra, to pa jih je še toliko bolj prepričalo, kako zelo je potrebna celovita rehabilitacija.
Vložen denar se hitro povrne
Ob tem Wraber pojasnjuje, da se ljudem, ki izgubijo vid, čez noč podre svet. V razvitih državah so denimo ugotavljali, da si ljudje z okvaro vida štirikrat pogosteje zlomijo kolk. Na Švedskem, kjer imajo 34 centrov za vid, pa so ugotovili, da se jim denar, investiran v rehabilitacijo, povrne v letu in pol. Tudi v Sloveniji bi si želeli še dva takšna centra, in sicer na Štajerskem in Primorskem. Po nekaterih izračunih bi celovita rehabilitacija za posameznika stala približno 3000 evrov. Po nekaterih ocenah bi za izvajanje programa na letni ravni potrebovali 292.000 evrov, vendar bi že s polovico tega denarja lahko v Sloveniji imeli odlično rehabilitacijo, meni Wraber. Program bi moralo ministrstvo za zdravje implementirati pri ZZZS, prijavljajo ga že pet let zapovrstjo, vendar prave volje za to ni.
