Tiskane izdaje
Škalce v Slovenskih Konjicah so od najbližje šole oddaljene približno dva kilometra. Tamkajšnji otroci so v šolo hodili po lokalni cesti, ki je brez pločnika, vendar neprometna. Vodi med vinogradi, pozimi je splužena. Starši so pred šestimi leti predlagali, da bi tudi njihovim otrokom občina uredila in plačala prevoz do šole, saj je pot nevarna. Občinski svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu je to potrdil in učenci se danes v šolo vozijo.
Da avtobus pripelje v šolo še druge otroke, ki so bolj oddaljeni, prevozi približno pet kilometrov daljšo pot. Prevoz plača občina. Župan Miran Gorinšek je povedal, da s tem ni nič narobe, da pa gre pri nekaterih prevozih že za višji standard: »Danes je nerazumljivo, da bi človek hodil peš že v lepem vremenu, kaj šele, kadar dežuje. Radi živimo lagodno, dobrine časa pa nam to omogočajo.« Gorinšek je še dejal, da mu plačevanje prevozov nikakor ni odveč, a dodal: »Če hočemo imeti tak standard, je za to potreben denar, ki ga potem lahko za druge stvari zmanjka.«
Velike občine, velike težave
Največje težave s plačilom šolskih prevozov imajo površinsko velike občine, ki pa imajo malo prebivalcev in majhne proračune. Po naših podatkih občine za šolske prevoze v povprečju namenjajo okoli 2,5 odstotka proračuna, če pa upoštevamo samo primerno porabo občin, so deleži bistveno večji. Občine, predvsem tiste z veliko površino in razpršeno poselitvijo, tako samo za šolske prevoze lahko odštejejo tudi več kot šest odstotkov primerne porabe.
Med desetimi po površini največjimi slovenskimi občinami za šolske prevoze največ namenijo Idrija, Ilirska Bistrica in Tolmin. Čeprav postavke za šolske prevoze v njihovih proračunih niso najvišje v Sloveniji, pa so najvišji odstotki glede na primerno porabo. Težava je, kot je opozoril Rafael Šuligoj iz občine Tolmin, da država tega ne upošteva: »V merilih za izračun primerne porabe na ravni države se stroški šolskih prevozov ne upoštevajo, kar zlasti prizadene občine, ki jih bremenijo visoki stroški za šolske prevoze.«
Država plača le za medveda
Na čedalje višje stroške so opozorili v tako rekoč vseh občinah. Kot so potrdili na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, so predstavniki občin v neformalnih pogovorih že predlagali, da bi ministrstvo financiralo vse šolske prevoze, ne le za tiste učence, katerih pot v šolo je ogrožena zaradi rjavega medveda. Zaradi tega denar prejema 19 občin. In tako bo tudi v prihodnje, saj na ministrstvu ne razmišljajo, da bi plačevali še kakšen prevoz zraven.
Če je zakon jasen glede določila oddaljenosti, pa je več težav pri ugotavljanju, kaj je varna šolska pot. Tako so v Skupnosti občin Slovenije pred štirimi leti zahtevali pripravo kriterijev, na podlagi katerih bi občinski sveti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu lahko odločali. Do danes občine tega niso dobile.
Zastareli kriteriji
Kriteriji za ugotavljanje ogroženosti učencev na poti v šolo obstajajo, vendar jih določa dokument iz leta 1998. Zakon se je vmes že spremenil, občinski sveti za preventivo pa s tem dokumentom pogosto sploh niso seznanjeni. Vsekakor pa nevarne poti niso natančno določene, kot je sporočila vodja Sektorja za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Javne agencije RS za varnost prometa Mateja Markl. Dodala je, da obstajajo splošni kriteriji, po katerih naj bi sveti odločali o varnosti. Nevarne so ceste, kjer so hitrosti vozil večje, vendar ni izrecno določeno, kolikšne, načeloma pa presegajo 50 kilometrov na uro. Nadalje so nevarne poti tiste, kjer je večja gostota prometa, mešana vrsta prometa, kjer ni urejenih površin za pešce oziroma so prometne razmere nevarne za sodelovanje otrok iz drugih razlogov.
S prevozi manj nesreč
Čeprav so šolski prevozi vsako leto hujše breme za občine, so otroci, ki imajo organizirane prevoze zaradi nevarnejših poti, bolj varni. Kot je pojasnila Marklova, se je namreč v zadnjem desetletju število otrok, ki so bili udeleženi v prometnih nesrečah kot pešci, zelo zmanjšalo, a ne samo zaradi šolskih prevozov: »Verjetno smo vsi postali bolj pozorni na varnost otrok v prometu, tudi zaradi aktivnosti prometne vzgoje v šolah.«
Na nobeni občini uradno niso hoteli komentirati, ali kdo morda ne izrablja možnosti šolskega prevoza in poskuša doseči, da neko šolsko pot označijo za nevarno. Neuradno pa je takih zgodb veliko. Na občinah tako povedo, da je nevarnih poti vedno več, čeprav vztrajno preverjajo upravičenost do brezplačnih prevozov.
Kljub temu pa so na koncu občinski sveti za preventivo tisti, ki morajo odločiti o varnosti poti in s tem sprejeti odgovornost. Marklova je poudarila, da občinski sveti ne podajo vedno mnenja, ki bi ustrezalo bodisi staršem, ki so podali predlog, bodisi občini, ki bo prevoz morala plačati. Konjiški župan Gorinšek je sklenil: »Jaz ne bom tisti, ki se bo podpisal pod dokument, da neka pot ni nevarna, če tako predlagajo. Kaj pa, če se res kaj zgodi? Ni primerjave med finančnim stroškom občine in tem, da se otroku kaj zgodi. Čeprav, če smo realni, se vedno lahko kaj zgodi.«
