Dve leti po vstajah dva »vstajnika« v vladi

Ljubljana – Jutri bosta minili dve leti od prve vseslovenske ljudske vstaje. Več deset tisoč vstajnikov je na ulicah med drugim zahtevalo odstop politične elite, konec klientelizma in nepotizma, več neposredne demokracije ter državo, ki ima socialni čut. Najbolj množični od vseh pa sta bili tretja mariborska vstaja in za njo še tretja vseslovenska, ko je v Mariboru in Ljubljani protestiralo po več kot 20.000 ljudi. Se je položaj v politiki in družbi od takrat res spremenil ali je bil revolt zaman?

»Najprej je neko očaranje, je nek adrenalin, potem sledi odčaranje in temu tudi razočaranje,« običajen proces vstajniškega gibanja opiše Franc Trček iz Združene levice. Na drugi vseslovenski vstaji je v nagovoru vstajnike spraševal, ali so politiki zamenljivi. V odgovor je dobil odločen da. Danes je prav on eden izmed tistih, ki so zamenjali prejšnje politične obraze. »Imam občutek, da se tudi ta nova politika, ki je prišla, iz vstaj ni kaj dosti naučila, če sploh kaj. Mogoče z izjemo nas. Pa še mi bi se lahko več,« še pravi Trček.

Kaj se je zgodilo z zahtevami vstajnikov

»Če pogledamo to stanje danes, lahko zaključimo, da vstaje niso obrodile pričakovanih sadov,« pravi Cirila Toplak, politologinja s Fakultete za družbene vede. Dodaja, da vseeno niso bile zaman, saj so nam »vsaj za kratek čas povrnile občutek kolektivne moči, iz njih smo se nekaj naučili, dolgoročno pa so, vsaj Mariboru, prinesle dejavnejšo lokalno politično platformo«.

Podobno meni Igor Koršič z Akademije za gledališče, radio film in televizijo (AGRFT), ki je tudi sodeloval na vstajah: »Z zahtevami se ni veliko zgodilo, ampak se je pa veliko zgodilo v glavah ljudi.« Pravi, da se je od takrat spremenila zavest, da smo sposobni upora, če to zahtevajo razmere. Okrepila se je tudi solidarnost, ki se je izkazala kot nujen element družbe.

Kaj je končalo vstaje, je težko definirati. Mnogi pa menijo, da je bilo krivo to, da je oblast poskušala vstajnike ukalupiti v klasične politične organizacije. Vrh politike jih je pozival, naj natančno povejo svoje zahteve in se institucionalizirajo. »Zato je bilo toliko pritiska na protestnike, da naj izvolijo svoje predstavnike, artikulirajo svoje zahteve, ker če imaš predstavnika, je ta lahko predmet diskreditacije, manipulacije, podkupovanja, kompromisarstva, kooptacije,« Toplakova opisuje, zakaj so vladajoči na vsak način želeli, da vstajništvo najde svoj politični obraz.

Politolog Andrej Kurnik, ki poučuje na FDV, je povedal, da so bili vstajniki razdeljeni glede tega, ali morajo nastopiti kot stranka ali ne, bi pa bilo po njegovem nekorektno, da bi se neka stranka poskušala prodajati kot predstavnica vstaj: »Vstaje same ne morejo imeti stranke.« Poskus strankarstva je imel po mnenju Kurnika demobilizacijski učinek, saj je zahteva po definiranju vodila v to, da so se nekateri počutili odrinjene.

Smo dobili vstajniški stranki?

Da se vsekakor štejejo med vstajniške stranke, pravi soustanovitelj Solidarnosti Uroš Lubej. »Vstajništvo je izhajalo iz upora proti izčrpanim političnim elitam in iz zahtev ljudi po tem, da v politiko vstopijo nove ideje in tudi s preteklostjo neobremenjeni politiki. Odgovor na to zahtevo je tudi Solidarnost,« pravi Lubej. Ocenjuje, da je na vseslovenskih vstajah sodelovala večina njihovega članstva, na podlagi vstajniških zahtev pa so oblikovali tudi strankin program. Želeli so se povezati z ZL, ki je prav tako programsko blizu vstajništvu, in ustvariti skupno stranko, a so jih tam zavrnili.

»Jaz nisem želel iti v Solidarnost, ker sem v ozadju Solidarnosti videl nekoliko preveč Zaresa, in po drugi strani, ker sem tudi vedel, da jih bo SD izigral, kar se je tudi zgodilo,« pravi Trček in s tem cilja na predvolilno povezovanje strank Solidarnost in SD, ki je vodilo k temu, da Solidarnost ni dobila nobenega mandata, SD pa šest.

Prav tako šest poslancev je dobila ZL. O tem, kakšna je njihova vloga v državnem zboru, pa Trček pravi: »Če gledam sedanji prerez parlamenta, z žalostjo ugotavljam, da je ZL dejansko edina v tem sklicu, ki nekako poskuša razumeti probleme ljudstva.«

Minister in ministrica, ki sta bila pomembni figuri vstaj

Bistveno je vstaje zaostrilo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, ki je v javnost prišlo januarja 2013 in je sporočalo, da sta takratni premier Janez Janša in župan MOL Zoran Janković kršila protikorupcijsko zakonodajo. Javnosti je rezultate preiskave razkril Goran Klemenčič, za katerega Kurnik pravi: »Ni naključje, da imate danes ministra za pravosodje, ki je bil takrat na čelu KPK.« Ob objavi poročila je Klemenčič dejal: »Posledice tega poročila so lahko samo dvoje – ali nas vse skupaj zaprejo, ker smo neosnovano in neutemeljeno očrnili in napadli najvišje predstavnike države, ali pa ti sprejmejo odgovornost, prav tako družba in politika, in sprejmejo ustrezne ukrepe.« Danes je ponovno na poziciji, ko lahko prispeva k očiščenju tako družbe kot tudi politike.

Pravosodni minister pa ni edini člen vlade Mira Cerarja, ki je bil pomemben element vstaj. Kurnik spomni, da je bila današnja ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar odvetnica enega od Mariborčanov, ki so bili priprti med mariborsko vstajo.

Bi ponovno šli na ulice?

Že med vstajami se je ugibalo, kdo je res spontano prišel na ulico protestirat, kdo pa je le izkoristil protestniški val za nabiranje političnih točk, morda le preoblekel staro politiko v vstajništvo. Pojavili so se tudi nasilni protestniki, ki so iz vstaj poskušali narediti izgrede. V Delu smo takrat pisali, da so bili skrunitelji mirnih protestov najverjetneje pripadniki in simpatizerji skrajno desničarske skupine ter nogometni navijači. Zdelo se je, da tudi vrh politike želi izgredništvo posplošiti na vse vstajnike. Začel se je krepiti občutek, da so bile vstaje »ukradene«, zlorabljene.

Koršič pravi, da se je odnos med oblastjo in ljudstvom manifestiral z ograjami, s katerimi so zavarovali državni zbor. Ob njih so bili pripadniki specialne enote policije, na tretji vseslovenski vstaji so za pregon protestnikov uporabili celo vodni top. »Zelo nazorno so pokazali ljudem, kako gledajo na državo, na svojo vlogo in na svoje ljudstvo.«

Kurnik pravi, da je ob vstajah pogrešal tudi solidarnost s tistimi, ki so bili aretirani, »ljudje bi morali biti sposobni narediti neko okolje, v katerem se počutijo vsi varne, da so aktivni in da se izražajo«.