Tiskane izdaje
Nobena vlada se mu ni odpovedala
Obenem prispeva k zadrževanju nizkih cen električne energije. Če bi Slovenija iz uvoza potrebovala stalne večje količine, bi cene zaradi hipne podražitve dispečiranja skočile v nebo – v škodo žepov porabnikov in bilanc prvega energetskega stebra. Dejstvo ostaja, da projekta šestega bloka po začetku njegovega snovanja leta 2004 in zlasti po letu 2007 ni zaustavila nobena vlada, čeprav se jih je zamenjalo kar nekaj: ne Janševa z gospodarskim ministrom Vizjakom, ne Pahorjeva z ministri Lahovnikom, Radičevo in Gasparijem, ne kratka Janševa z Žerjavom in ne vlada Bratuškove z ministrom Stepišnikom, niti sedanja Cerarjeva s Počivalškom se za to ne odloči. Čeprav z notranjimi trenji, ki so vrhunec dosegla z odstopom Lahovnika leta 2010 zaradi zapletov z B6 in ravnanja ministra Golobiča v aferi Ultra, so vlade podpirale energetski projekt v Šaleški dolini. No, vsaj nasprotovale ali ustavile ga niso, le Lahovnikova naslednica Radičeva je solirala mimo vlade in javno nasprotovala šestem bloku Teša.
Kaj sta med seboj pred sedmimi leti imela minister Gregor Golobič in predsednik vlade Borut Pahor, niti pred Hanžkovo parlamentarno komisijo o zlorabi političnih funkcij pri gradnji B6 včeraj nista razjasnila. Le nove in stare očitke smo lahko poslušali. Vsa leta pa je bila najbolj zlorabljena javnost. Za zdaj lahko le dopuščamo možnost, da je bila cena B6 napihnjena zaradi provizij. Neposrednih dokazov, čeprav jih kriminalisti zbirajo že nekaj let, še ni. Pojavil pa se je drug dokaz o tem, da je Slovenija B6 potrebovala.
Kritike in očitki ter
O tem, koliko so bile pogodbe z dobavitelji opreme in izvajalci del, analize zalog in kurilne vrednosti velenjskega lignita dobre, slabe, pravočasne, upoštevane ali ne, se še vedno krešejo mnenja. Pred letom 2008, ko je bila podpisana prva pogodba z dobaviteljem glavne opreme, je bilo v Evropi naročil opreme toliko, da je bilo za postavitev v čakalno vrsto treba plačati rezervacijo. Ne pozabimo: takrat je kazalo, da se bodo cene elektrike le še poviševale; tudi zaradi podivjanega trga z okoljskimi kuponi. Investicija B6, ki se je z vsakim novim investicijskim načrtom dražila, pa je kljub vsemu bila primerljiva s podobnimi objekti po Evropi.
Danes bi zagovornikom B6 lahko priznali vsaj to – če jim že smemo očitati pretirano ceno, morda celo škodljivo, če že ne koruptivnega ravnanja –, da je B6 že od začetka poskusnega obratovanja leta 2015 in lanskega začetka rednega obratovanja svojevrsten generator gospodarske rasti. Dobičke v industriji in povečanje osebne potrošnje napaja tudi poceni elektrika. Pa če je B6 res predrag, če premog ni dovolj kaloričen in če so cene elektrike tako nizke, da je Teš lani pridelal 47 milijonov evrov izgube, zakaj ga ne zaustavijo? Naj pojasnimo.
Odločitev za gradnjo B6 je bila sprejeta in izpeljana za zagotavljanje okoljsko bolj sprejemljive, varne, zanesljive ter prilagodljive proizvodnje električne energije, saj zadnjega pogoja s hidroelektrarnami in jedrsko elektrarno ni mogoče izpolniti. Ne gre pozabiti, da je Teš lani proizvedel 36 odstotkov domače električne energije, letos pa je že od januarja zagotavlja 40 odstotkov.
Stroka se je umaknila
Slovenskim trgovcem, ki z elektriko trgujejo v tujini, bi se izplačalo, če bi bila Slovenija manj samopreskrbna. Podpirajo jih politični botri, pritegujejo jim politiki, ki problematike ne razumejo ali užaljeno vztrajajo pri svojih nekdanjih stališčih. Ti ne bi smeli preglasiti energetske stroke. Ta zna povedati, da se Slovenija brez B6 letos ne bi vrnila na raven gospodarske aktivnosti iz predkriznih časov. Toda stroka se je iz javnosti umaknila tisti hip, ko so jo okoli leta 2009 začeli v nič dajati politiki, mediji pa je niso upoštevali.
Kaj sta vedela in za kaj sta se leta 2011 zavzemala predsednik vlade Pahor in minister Golobič, lahko dandanes zanima samo še kakšno Hanžkovo komisijo. Za gospodarstvo to ni pomembno.
