Tiskane izdaje
V Lukovici pri Domžalah danes vrata na široko odpira Srečna hiša. V njej se bodo družili otroci, se igrali, ustvarjali in se tudi učili. Kadar stopijo skupaj zagnani predstavniki lokalne skupnosti, uspeh ne uide. Projekt smo si ogledali, ko so imeli njegovi avtorji še polne roke dela s končnim lepotičenjem.
Brez zadržkov lahko zatrdimo, da je idejna mati Srečne hiše Alenka Žumbar Klopčič, ki je najbolj odgovorna tudi za organizacijo izvedbe, med soustanovitelje pa sta se pomembno zapisala tudi zakonca Špela in Matic Pošebal. Alenka, domačinka iz Lukovice, je nemirna duša, ki se ne more sprijazniti s tem, da so v svetu tako nesprejemljivo velike razlike med ljudmi. »Spomladi sem začela razmišljati, da bi bilo treba za otroke storiti veliko več od tega, da kupujemo hrano za socialno ogrožene družine. To je neskončno delo in ne prinese trajnostne rešitve. Vprašala sem se, kaj pa je potem trajnostna rešitev. Pri iskanju odgovora sem se ozrla v svoje otroštvo in se spomnila, da bi mi takrat zelo prav prišlo kakšno spodbudno okolje. Pomislila sem, da bi jim to lahko ponudila srečna hiša, s prijetno urejenimi prostori, kjer se bodo otroci dobro počutili, kjer bodo imeli mir za učenje in tudi ljudi, ki jih bodo k temu spodbujali. Tako bodo tudi osebnostno napredovali. Le z ljudmi, ki bodo srečni in bodo imeli zdravo samopodobo, ki se ne bodo ustrašili izzivov in prihodnosti, bomo lahko spremenili svet. Takrat ne bo več treba kupovati hrane za socialno ogrožene. Evo, tako se je razvijala zamisel,« je rojstvo ideje opisala Alenka.
Od tod so stvari tekle s silovito naglico. Alenka je razmišljala, kje najti prostor, in se spomnila na prazne prostore v poslovni stavbi podjetja Avto Kveder, mimo katere se je pogosto vozila, saj stoji takoj ob izvozu z avtoceste. Stopila je do lastnika Marjana Kvedra in »takoj je bil za. Zamisel o prijetnem prostoru za otroke ga je navdušila. Blizu mu je bil namen Srečne hiše in sklenili smo dogovor,« je pripovedovala Alenka. »Po gospodu Kvedru sem prišla tudi v stik z Maticem in Špelo, lastnikoma podjetja Hutko, ki sta prav tako iz Lukovice. Ko sem videla, kako prikupne igralne hiške izdelujeta za otroke, sem ju vprašala, koliko bi stalo, če bi za naš projekt izdelala eno zunanjo in eno notranjo. Matic je takoj povedal, da sta z ženo socialno zelo čuteča, zato smo se dogovorili za sodelovanje. Še več, postala sta pomembna člena pri projektu. Pridružila se nam je še mlada ilustratorka Nina Meglič, tudi domačinka. S skupnimi močmi je nastala prva poslikana hiška, ki smo jo že pred časom postavili na dvorišče pred poslopjem Srečne hiše.«
Srečna hiša bo živa
Špela in Matic sta svojo odgovorno zgodbo pravzaprav začela že s projektom gradnje lesenih hišk. »Sploh nisva pomislila, da ne bi sodelovala. Dodatno pa naju je spodbudilo še to, da je to dobrodelen projekt v lokalnem okolju. Čeprav imava s Špelo zelo majhno, družinsko podjetje, naju večkrat povabijo k takšnemu sodelovanju. Tu ni kakšnega hudega kapitala, lahko pa pomagava z delovnimi urami, idejami in tudi z materialom. Ker je Alenka na naju naredila vtis zdravega dekleta z zdravimi idejami, sploh ni bilo vprašanje, ali bova zraven ali ne. Razmišljala sva, zakaj bi projektu samo podarila igrala, zakaj se ne bi tudi širše vključila vanj. Všeč nama je bilo, da se bo v hiši marsikaj dogajalo, da bo živela. Mislim, da pri tem midva z ženo lahko še marsikaj ponudiva. Ostanke lesa, na primer, lahko oplemenitiva z novimi idejami in jim dava novo vrednost. Zakaj bi jih metala stran?« je pristop k projektu opisal Matic in dodal: »Niti malo nama ni žal. Sicer pa je najinemu podjetju že dolgo ime Hutko, delamo za otroke, d. o. o., in to dobesedno.«
Špela je poudarila, da sta Alenki prepustila vse organizacijske obveznosti, »midva sva bolj tehnična opora. Zelo se naju je dotaknilo, kar se gotovo vidi tudi iz najinih izdelkov, namenjenih otrokom. Ideje so se rojevale kar same od sebe. Ko sva se zlila s projektom, sva imela v mislih majhne otroke iz Lukovice, ki se, še zlasti pozimi, v domačem kraju nimajo kam dati. Določena je bila le osnova, da potrebujemo notranje in zunanje igrišče, podrobnosti pa so se oblikovale spontano. Otrokom ne bodo na voljo klasične igrače, ampak igrala, ki bodo spodbudila njihovo aktivnost. Z Maticem imava pestro domišljijo. Lahko bi rekla, da sva še danes takšna, kot sva se rodila.«
Iz lokalnega v globalno
Ustanoviteljem Srečne hiše je torej skupno to, da z veseljem usmerjajo svojo ustvarjalnost v otroški svet. Želijo si, da bi bili otroci čim dlje otroci. Da bi bilo to omogočeno vsem otrokom sveta. In ker je nekje pač treba začeti, so Alenka, Špela in Matic začeli v domači Lukovici. Projekti in dejavnosti Srečne hiše pa bodo iz lokalnega okolja te vasice pri Domžalah segali v globalno okolje, z vero, da se bodo dobro prepletali. Vsi otroški rekviziti v Srečni hiši nosijo svetovljansko sporočilo. Že po današnjem odprtju si bodo obiskovalci lahko ogledali tudi razstavo risbic in pisem, ki so jih pripravili krašenjski osnovnošolci za gambijske sovrstnike in obratno. Projekt Pisma sveta poteka v sodelovanju med Srečno hišo v Lukovici in humanitarno organizacijo Za otroke sveta, ki vzpostavlja svojo srečno hišo oziroma center za otroke v Gambiji. Z risbicami in pismi so se naši otroci predstavili, gambijski pa so se izdatno potrudili s preslikavo simbola občine Lukovica.
Alenka Žumbar Klopčič: »Odpiranje obzorij, povezovanje različnih svetov na skupnem planetu, pomoč ljudem v stiski, vse to in še več obeta Srečna hiša. V njej bo mogoče najti tudi izdelke domačih ustvarjalcev in rokodelcev, pri čemer bo od čisto vsakega prodanega izdelka šlo trideset odstotkov zneska v dobrodelne namene, večinoma neposredno socialno ogroženim otrokom prek CSD Domžale. Na primer, od knjižnega projekta, ki ga že pripravljamo, bo šel celoten izkupiček dvema fantoma iz rejniških družin. Plačali jima bomo jezikovno šolo. Sicer pa se bomo z vsemi projekti usmerili na socialno ogrožene otroke in tiste iz rejništva. Prav v našem kraju je največ rejniških družin. Še en primer vam bom povedala. Trije fantje, stari 14, 15 in 16 let, ki so že vse življenje pri rejnikih, morajo do šole hoditi šest kilometrov in s tem izgubijo ogromno časa. Z dobičkom od knjižne izdaje jim bomo kupili moped, najstarejšemu bomo plačali stroške izpita. S tem jim bomo pomagali, da bodo laže opravljali svoje obveznosti.«
Močan socialni čut
Srečno hišo lahko obišče vsakdo. Namenjena je otrokom pa tudi njihovim staršem. Brezplačno. Dobrodošli bodo vsi, ne le domačini. Že od danes se bo v njej veliko dogajalo. Alenka bo poskrbela za družabne dogodke in odgovorne projekte, predstavitve knjig, bralne urice, domišljijske urice, zelene prstke, kjer bodo zasajali svoje vrtičke, različne razstave, stand-up komedije, otroci bodo v prijetnih prostorih na 150 kvadratnih metrih otroške igralnice lahko praznovali rojstne dneve, učenci in dijaki pa bodo lahko uporabljali s kartonastim pohištvom in računalniki opremljeno učilnico, kateri koli dan med 8. in 19. uro. In kar je še pomembneje, v Srečni hiši bo vselej kdo, ki jim bo z veseljem pomagal pri učenju. Dogovorili smo se že z eno pedagoginjo in eno študentko medicine, obema pa je skupno to, da imata zelo močno razvit socialni čut.
»Prostor je namenjen skupnosti. Iz Srečne hiše bo tako vsak majhen in velik obiskovalec vselej in vedno izstopil srečnejši,« je obljubila Alenka; »eden zato, ker je v Art trgovinici kupil kaj lepega in s tem prispeval v dobrodelni sklad hiše, drugi pa, ker je s seboj odnesel kanček novega znanja ali prijazne pomoči, lahko tudi osnovne, človeške. Tu bodo vsi sprejeti s posluhom in naklonjenostjo, verjamemo pa, da se bodo v teh prostorih tkale tudi prijateljske vezi. Od tega največ pričakujemo. Naša edina želja, pa tudi poslanstvo, je osrečevati. Radi bi, da bi se podobnih projektov lotili tudi drugod po Sloveniji. Naš koncept je prenosljiv. Morda pa kje v Prekmurju srečno hišo potrebujejo še bolj kot mi. Če bo koga zanimalo, bomo z veseljem pomagali. Nisem izgubila vere v ljudi. Prepričana sem, da smo Slovenci še vedno dobri.«
