Tiskane izdaje
Ljubljana – Sociolog Gorazd Kovačič z ljubljanske filozofske fakultete meni, da se v Sloveniji malodušje širi, a se po njegovem vstajniški duh še ni izgubil. Na vprašanje, ali nam gre še premalo slabo za to, da bi bili bolj aktivni, pa odgovarja, da se »žaba počasi kuha«.
Kako komentirate vznik nove politične stranke iz dela vstajniškega gibanja?
Vstajniško gibanje, ki je izbruhnilo novembra 2012, je bilo sprva spontan odziv ljudi na aroganco in žaljivke takratne oblasti. Izrazilo je tudi nezaupanje v celotno elito in sistem, to pa je tlelo že dlje časa. Kmalu po spontanem začetku se je začelo dogajati dvoje. Protestniki so imeli težave z artikulacijo tega, kaj zahtevajo. Obenem pa je ad hoc koalicija različnih skupin začela premišljeno organizirati proteste. Tako protesti niso zamrli že po nekaj tednih.
Motivi organizatorjev so bili različni. Nekaterim je šlo za rušenje Janše, drugim za neposredno demokracijo, tretji pa so v ljudski nezaupnici celotni politični eliti videli priložnost za svoj lastni vstop v parlamentarno politiko. Upali so, da bodo z rušenjem vlade dosegli predčasne volite in se ponudili kot novi obrazi. To zadnje jim spomladi ni uspelo, a to je bilo še dobro zanje, saj na volitve niso bili pripravljeni.
Pokazalo se je, da je za pripravo alternativnih programov in ekip treba precej časa, dela in kompetentnosti. Ta čas so dobili, a medtem so se jim dogajali odhodi in prihodi. In še po enem letu se porajajo dvomi, ali je ekipa, ki je na koncu razglasila ustanovitev stranke, kos svoji nalogi.
A zlasti na levici je pogostnost nastajanja novih strank precej velika. Kako gledate na to?
Med tistimi organiziranimi vstajniki, ki so razmišljali o strankarskem nastopu, so bila pred slabim letom dni tri vsebinska jedra: liberalno-socialdemokratsko, radikalno levičarsko in meščansko- kulturniško.
Iz prvega je nastala stranka Solidarnost, iz drugega pa Iniciativa za demokratični socializem, ki bo verjetno tudi nastopila na volitvah.
Teoretično imajo oboji precej odprte možnosti, uspeh pa bo odvisen od tega, ali bodo ponudili izvedljiv program, ali jim bo uspelo prepričati ljudi, ki tonejo v apatijo, in ali jih bodo pripravljeni tudi poslušati in razumeti. Odločilno bo, ali bodo sestopili iz intelektualnih oblakov in se zmogli približati navadnim ljudem, takšnim, kakršni so.
Kolikšno breme so za nove stranke »stari« obrazi?
Verjetno kar precejšnje. Pa čeprav gre le za intelektualno krilo pokojne LDS. A še večja težava je lahko nekompetentnost novih obrazov.
Se je vstajniško gibanje prepozno lotilo transformacije v politiko in zamudilo »vzgonski veter«?
Če bi vstajniki ustanovili stranko lani pozimi, bi se še bolj kot zdaj pokazalo, da še niso dorasli izzivu. Vzgonski veter bi jih sprva hitro dvignil, nato pa bi jih vrtinec tudi vrgel na tla. Zadnja leta se volivci hitro navdušujejo nad novimi obrazi, temu pa sledijo prav tako hitra in globoka razočaranja.
A opozarjam, da vstajniško gibanje nikoli ni bilo nekaj homogenega. Navadni udeleženci so bili ljudje z zelo različnimi prepričanji in interesi. Tudi organizatorji so bili izjemno pestra mešanica skupin. Nekaterih med njimi vstop v strankarsko politiko sploh ni zanimal, spet drugi pa v njem vidijo celo temeljno napako. Torej ne moremo govoriti, da se je vstajniško gibanje preoblikovalo v to ali ono stranko.
Obletnica vstaj je imela majhno udeležbo in premalo jasno sporočilo ... Apatija, občutek nemoči?
Obletnico vstaj je z najmočnejšim sporočilom zaznamoval senat KPK s svojim odstopom. Malodušje je na pohodu, drži. A kljub temu smo zadnje tedne videli več protestov. Na prvem se je v Mariboru zbralo precej ljudi glede na to, da ga je organiziral tako rekoč en sam človek, ljubljanski pa je bil spontani odmev Maribora. Niti naslednji protest v Ljubljani ni bil šibek.
Menim, da je protestni potencial še vedno velik, uresničitev pa je odvisna od dveh dejavnikov. Prvič, kako spretno vlada komunicira z javnostjo, in drugič, kako široka aktivistična mreža se loti organizacije protestov.
Ali gre preveč ljudem še premalo slabo za močnejši klic po spremembah?
Žaba se kuha počasi. Reševanje iz krize poteka tako, da se pretvarjajo, da rešujejo srednji razred in njegove bančne prihranke. Evropski establishment že pet let prepričuje srednji razred, da ga ne čaka potop in naj zaupa v sistem. Pravi reveži se sploh nimajo časa ukvarjati s politiko, saj se ukvarjajo s preživetjem iz dneva v dan.
Slovenci raje na kavču zamahnemo z roko in preklopimo TV-kanal?
Ljudstvo je šlo na ulice in razvilo moč. In spremembe so se zgodile. Pravosodje je po več kot dvajsetih letih tranzicijskega divjega zahoda končno začelo loviti velike ribe s področja gospodarskega kriminala in korupcije. Tudi vrsta politikov je letela in še bodo. Brez vstaj (in koncentracije znanj na NPU) tega ne bi bilo. Če se bomo zavedali, da so vstaje nekaj dosegle, bo manj malodušja in najbrž tudi še kaj protestov.
Je politika izgubila stik z realnostjo in se raje ukvarja z lastnim preživetjem kakor s preživetjem naroda, ki mu vlada?
Samostojne države Slovenije ni več. Alenka Bratušek je pred prevzemom vladnega krmila morda imela drugačne ideje, toda med prvim obiskom Bruslja so ji zlomili hrbet. Od takrat izvaja tisto, kar ji ukažeta evropska komisija in nemški finančni kapital.
Guverner Jazbec je v odgovoru na poziv ekonomistov k razkritju metodologije stresnih testov odkritosrčno povedal, da je metodologija to, da se vsak dan pogajajo o količnikih, ki bodo na koncu pokazali upanje za rešitev ali bankrot. Torej ni šlo za objektivno oceno, ampak za izsiljevanje.
In kaj lahko vlada prinese na pogajalsko mizo, če ji grozi bankrot? Vse državno premoženje, ki zanima točno določene kupce, ki diktirajo današnjo evropsko politiko, in to po kriznih cenah. Realnost te vlade je, da je prisiljena v gasilske akcije in v razprodajo stebrov gospodarstva in morda tudi javne infrastrukture. Desna vlada bi seveda počela isto in zraven še ideološko uživala. V teh razmerah je kakršna koli učinkovita politična alternativa lahko samo takšna, ki je vsaj tako radikalna in vsaj tako močna kot grška Siriza.
