Istrski in briški oljkarji ne morejo dohajati porabe

Koper – Slovenski oljkarji bi posel že zdavnaj opustili, če bi ne bi bili tako navezani na svoje oljčnike. Še posebej jih je potrla lanska zelo slaba letina, pri čemer jim država ni pravočasno pomagala z ustreznimi zaščitnimi sredstvi. Za nameček skoraj niso deležni finančne pomoči. Delež samopreskrbe z oljčnim oljem se zmanjšuje.

Prejšnji teden je Društvo oljkarjev Slovenske Istre izpeljalo že 23. tekmovanje za zlato oljčno vejico. Udeležba je bila rekordno slaba: olja je oddalo v ocenjevanje samo 33 oljkarjev, med njimi pa je bilo kar nekaj hrvaških, kar najbolje ponazarja razmerje v oljkarstvu.

Na tekmovanju za zlato oljčno vejico se je že tretje leto zapored najbolje odrezalo olje Franca Morgana, ki je postal dvakratni šampion, tako v splošni razvrstitvi kot za sorto istrsko belico. Vicešampiona sta še Silvano Tanger iz Medulina in Marko Marancin iz Šareda nad Izolo. Najbolj všečno olje pa so gostinci in novinarji letos prisodili Janku Bočaju iz Trušk.

Slovenski oljkarji v normalnih letinah pridelajo približno 700 ton olja, kar je včasih pomenilo polovično samopreskrbljenost Slovenije. Lani pa so ga pridelali veliko manj, med 250 in 300 tonami. Samopreskrbljenost z oljčnim oljem je v tem letu komaj desetodstotna. Poraba je v zadnjih desetih letih naraščala hitreje od pridelave. Zato je 700 ton olja po ocenah Viljanke Vesel, vodje Poizkusnega centra za oljkarstvo, le še četrtina tiste količine oljčnega olja, ki ga porabimo Slovenci. To je še toliko bolj opazno pri najboljšem olju: prejšnja leta so najbolj vneti oljkarji pridelali približno 50 ton olja z zaščiteno označbo porekla (ZOP), lani pa le še približno 14.000 litrov. Zato takšnega olja skoraj ni več na trgu.

V Italiji imajo ožig

Glavni razlog za slabo voljo oljkarjev je bil lanski slabi pridelek, ki je bil približno tretjinski. Delno je bila kriva pretirana vlaga, predvsem pa oljčna muha, največji sovražnik istrskih oljkarjev. Lani so muho zaznali v oljčnikih vsaj teden ali dva prepozno, ker se je pojavila nenavadno zgodaj, že junija, potem pa je trajalo še nekaj časa, preden je država dovolila uporabljati tista zaščitna sredstva, ki jih v vseh državah pridelovalkah. »Kakšen smisel je, da smo v Sloveniji bolj papeški od papeža, potem nimamo olja, vendar ga brez težav uvažamo in kupujemo od tam, kjer država drugače dovoljuje zaščitna sredstva?« je retorično vprašala Viljanka Vesel. Oljčna muha bo tudi letos največja tegoba v slovenskih oljčnikih, a glede tega državni regulatorji spet nimajo prave rešitve.

Oljkarji v Istri in Goriških brdih se spopadajo s še dvema škodljivcema, ki močno prizadeneta oljke. Ena bolezen je pavje oko, ki se pojavlja na legah, kjer je preveč vlage. Posledica pavjega očesa je, da oljka izgubi listje in jo je treba drastično porezati ter čakati več let, da si drevo opomore – če si. Drugi pa je kapar, ki ga je nadvse težko iztrebiti. Viljanka Vesel opozarja, da oljkarji in drugi pridelovalci ne smejo kupovati fitofarmacevtskih sredstev v Italiji in jih uporabljati v Sloveniji. Takšno početje je kaznivo.

Zelo tvegano je tudi nakupovanje sadik mladih oljk v Italiji. Še posebej v zadnjih dveh letih, ko so v južni Italiji (na območjih Apuliji - Lecce in Brindisi) odkrili katastrofalne posledice bakterijskega ožiga oljk. Prizadel je 90.000 oljčnikov na 241.000 hektarih. Stanje je alarmantno: na omenjenem območju je prepovedano trgovanje s sadilnim materialom. Za zdaj bakterijski ožig oljk ni prizadel Slovenije ali bližnjih območij, toda Viljanka Vesel opozarja na previdnost predvsem pri sadikah.

Istrski in briški oljkarji imajo dovolj skrbi z lastnimi težavami. Do države niso kritični le zato, ker vsa leta zamuja pri dovoljenjih za uporabo zaščitnih sredstev. Nova finančna perspektiva prinaša slovenskemu kmetijstvu možnost za črpanje približno milijarde evrov nepovratnih sredstev, a oljkarstvo ni deležno skoraj nobenih posebnih sredstev, čeprav samopreskrba z oljčnim oljem drastično upada.