»Iz nasilnega odnosa je zelo težko oditi.«

Ljubljana – Ko družba nasilje v družini dojema kot stvar moža in žene, ga dojema kot njun problem. Če ga začne dojemati kot družbeni problem, postane to stvar vsakega od nas. Ljudje pa tega nočejo. Raje vidijo, da je nasilje stvar družine. Potem lahko o njem molčijo. In le redko ukrepajo. Še več. Tisti, ki so ukrepali, policistom pogosto povedo, da so se iz te izkušnje naučili, da se ne vtikajo v druge družine, saj imajo zato sami težave, pravi Neža Miklič, vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto na Generalni policijski upravi.

Toda preventivni ukrepi in pobude vseh, ki si v Sloveniji prizadevajo za preprečevanje nasilja v družini, so v zadnjih letih le pustili sledi. »Če smo pred desetimi leti govorili, da ženska potrebuje v povprečju dvanajst let, da prijavi nasilje v družini, zdaj to stori veliko prej. Zdaj se tudi dogaja, da starši prijavijo nasilnega otroka. Tega pred petimi leti še niso počeli,« pravi Neža Miklič.

Desetega decembra, na svetovni dan človekovih pravic, se končujejo letošnji dnevi boja proti nasilju nad ženskami. Zapisi iz nočne kronike kažejo, da so še vedno potrebni. Neža Miklič poudarja, da je nasilno vedenje težko spremeniti. A ga je treba. Sicer se zgodi, da se pokaže v drugi obliki. Udarci se, denimo, prelevijo v prefinjeno psihično trpinčenje.

Še prej pa je treba nasilje zaznati. Morebitno nerazumevanje zapletenega odnosa med storilcem in njegovo žrtvijo nikogar ne bi smelo odvezati dolžnosti, da pomaga. Odločitev za tak korak je težka. Zahteva čas, znanje, pogum, potrpežljivost. Toda nihče ne more vedeti, ali ne bo nemara že z enim klicem rešil človeškega življenja.

Kaj lahko vsakdo naredi, če zazna nasilje?

Nisem privrženka anonimnih prijav. Ko pride zadeva na sodišče, se namreč lahko zgodi, da ne žena ne otroci zaradi strategije preživetja ne bodo hoteli pričati proti nasilnežu. V takih primerih imajo, denimo, prijatelji ali sosedi odločilno vlogo. Pri tem morajo vedeti, da je izstop iz nasilnega odnosa zelo težak. Zato jim sporočamo: Tvoja prijateljica je, če ji res hočeš pomagati, ji boš stala ob strani. Bo naporno, bo težko, bo zahtevno, žal ti bo, a ti si tista, ki si postala njen glas.

Veste, v takih primerih se ljudje radi umikajo. Če bom, recimo, kosila travo v nedeljo ob sedmih zjutraj, obstaja velika verjetnost, da bo sosed prišel do mene in se pritožil ali pa da bo poklical policijo. Če pa bom sredi ceste vpila na otroka in ga pri tem tako prestrašila, da se bo polulal, mislite, da bo kdo kaj naredil? Vsi se bodo spogledali in čakali.

Celo v institucijah se dogaja podobno. Ko policist pride do priče nasilja, mu ta pogosto reče, da o tem ne želi govoriti. Boji se. Česa? Maščevanja. Strokovna oseba vrtca, ki ima vsak dan v oskrbi otroka, starega tri leta, pri katerem vidi, da je nekaj hudo narobe, se boji očeta. Ne upa se mu postaviti po robu. Kako naj potem to stori otrok?

V vrtcih in šolah bi zato na začetku šolskega leta staršem morali povedati, poglejte, zakon je jasen, če naš delavec zazna nasilje, bomo obvestili policijo. Problem je, ker v institucijah zelo radi pokličejo policijo, od nje pričakujejo hitre rešitve, v postopku pa pogosto nočejo sodelovati.

Ali je sistem pomoči žrtvam nasilja, ki ga trenutno imamo, učinkovit?

Lahko bi bil boljši. Predvsem ukrep podaljšanja prepovedi približevanja, ki se izreče na zahtevo žrtev, žrtve premalo uporabljajo, in sicer iz različnih vzrokov: ker so se stvari v tem času umirile, ker se bojijo, da bodo ostale same.

Ko ljudje pokličejo policijo, si želijo hitro rešitev. Če se izrazim s prispodobo: ogenj gori, policisti pridejo, zlijejo nanj vedro vode, vse se kadi, ampak tudi skadi se, žerjavica pa ostane, ker sta nasilje v družini in njegovo preprečevanje proces in ker družinske člane povezujejo čustva. Uniformiran policist v imenu države nasilnežu jasno pove, vaše ravnanje je nepravilno, nemoralno in celo kaznivo. Izročite ključe stanovanja, vi ste nasilnež, zapustite stanovanje. In kaj se zgodi? Žrtev in nasilnež sta pogosto že čez nekaj dni spet skupaj.

Policisti izrečejo zelo veliko ukrepov prepovedi približevanja do deset dni. Na šestdeset dni jih je podaljšana tretjina. Zakaj? Policist prvi ukrep izreče po uradni dolžnosti, podaljša pa se na predlog žrtve. Če se z žrtvijo v prvih desetih dneh nihče ne ukvarja, tega predloga ne bo podala. V prvih desetih dneh je tako čas za razmislek, kako naprej. Takrat žrtev potrebuje pomoč na primer delavk centra za socialno delo, ki ji morajo dati jasno sporočilo, ravnali ste pravilno, in ji pomagati razmisliti, kaj je treba narediti, da ne bo več žrtev nasilja. V tem času je zato treba z njo intenzivno delati. Dopovedati ji je treba, da se stvari ne bodo izboljšale. Bodo se umirile, nekaj časa bo odnos super, dobro se bosta razumela, a se bo zgodilo ponovno, in ko se bo zgodilo, bo lahko še huje.

Kaj lahko naredijo tisti, ki ne zmorejo prijaviti, da so žrtev nasilja?

Starostnica bo na primer lahko patronažni službi nakazala, da je nekaj narobe. To službo vsi zelo radi spustijo v svoje prostore. Starostniki tudi veliko povedo nevladnim organizacijam. Pokličejo, denimo, telefon SOS. Ko pa je treba povedati socialni službi ali policiji, se zaprejo. Imamo pravilnik, imamo zakone. Tu je torej pot.

Izobražena ženska bo morda na spletu prebrala informacije o ukrepih za preprečevanje nasilja v družini. Problem je, ker bo marsikatera žrtev razmišljala, kaj se bo zgodilo, če bodo storilca zaprli; ostala bo sama z otroki, brez dodatne plače. Največ stresa v življenju povzročijo smrt otroka, smrt partnerja in ločitev, šele na četrtem mestu je izguba službe. Prvi trije vzroki so povezani z družino. Zato je tako zelo težko oditi. Začeti moraš z ničle, in to ne pri šestnajstih.