Tiskane izdaje
Skrbno urejen in z brado enake dolžine, kakršna je na njegovem nekaj let starem oljnem portretu, je enako ognjevito kritičen za mizo v jedilnici, kot je to počel v času politične aktivnosti. O Slovencih, ki se imamo zadnjih dvajset let tako dobro kot nikoli doslej, pa se nenehno pritožujemo. O podjetnikih, ki so si za neuspeh največkrat krivi sami. O potvorjeni zgodovini, nacionalizacijski kraji ... Kraški ovčar bujne dlake in primernega imena Lev pa še kaže veselo mladostniško zavzetost pri prišlekih, kar našega gostitelja nekoliko vznejevolji, zato veli odpeljati ga iz sobe. Skozi okno se da videti košček vrta, nad katerim se zaščitniško pne z drobnim zelenjem mestoma obrasla konglomeratna pečina, kar jo naredi še bolj atraktivno, in podpira staro mestno jedro Kranja. Vitomir Gros, ki bo aprila praznoval štiriinsedemdeseti rojstni dan, jo vzdržuje kot punčico svojega očesa; jo obziduje, da se ne bi krušila, in tako jo je nehote spremenil v mestno znamenitost.
Oče in mama sta dva
A ni le geološka danost pečine častitljivega eona, temveč tudi spodnji zid podolgovate družinske hiše; dve tisočletji mu prisojajo, kar se sklada z domnevo, da je tu ob Savi, nedaleč od širokega jezu in tik nad mostom, v rimskih časih morala biti mitnica. Zato je bila v hiši furmanska gostilna, kasneje hotel Trst. Njegov praded jo je kupil 1870. leta, Gros zlahka navede letnico. Povprašam o prednikih, znano je, da so ti zaznamovali marsikateri čas in kraj. Katere ste mislili, se navidezno spreneveda in je ob tem resen kot pravi humorist: »Oče in mama sta dva, dvakrat dva je babic in dedkov, prababic in pradedkov osem ...,« ob tem se poslavlja od fotografa in ga povabi, »spet pridite k nam v provinco!« češ, tu pri nas je lepo, Ljubljana pa je ..., pridevnika ne bomo napisali.
Rodovno drevo ima v malem prstu, imena vplivnih prednikov bi lahko našteval daleč nazaj, s ponosom, da so dajali kruh in delo drugim. Stari oče Gros je bil iz Gorič, iz Srednje vasi, in je imel kri kmečkih plemičev, svobodnjakov s posestmi, ki so zagotovo začeli gensko sled liberalnosti, ki je kot ideja dala ime Grosovi pomladni stranki (Liberalna stranka). Enega od njih je cesar prosil za dovoljenje, ali sme prečiti njegovo posest, ko je potoval z Dunaja na Bled. Babičini družini Kotnik in Lenarčič sta imeli lesno industrijo, gozdove pa na Pohorju in Vrhniki. Kotniki so bili znani kot veliki donatorji v Ciril-Metodovem društvu za ohranjanje slovenskega šolstva. »Delo in s tem napredek sta bila v urejenih državah, kakršni sta bili monarhija in Kraljevina Jugoslavija, mogoča. Jugoslavija ni bila gnila, kot so jo imenovali komunisti, in Avstro-Ogrska ni bila ječa narodov, ampak je bila v njej večina narodov slovanskih. Ali danes sploh še kdo ve, da se je cesar Maksimiljan II. naučil slovensko?«
Od žlindre do ventilatorjev
Eden znamenitih Vitomirjevih sorodnikov je bil poslanec v dunajskem državnem zboru in literat Lovro Toman iz Kamne Gorice. »Rekli so mu poslanec žlindra, se mi zdi, zaradi vpletenosti v neko afero,« mimogrede navrže iz malo bolj oddaljenega spomina, ni povsem gotov. Nasprotno je, ko govori o mamini, iz Beričevega izvirajoči Majdičevi rodbini, prispodobi za delavnost in iznajdljivost. Praded Peter Majdič je kupoval propadle vodne mline po Avstro-Ogrski, kar ga je povzdignilo do enega najpremožnejših Slovencev, ded Vinko je v Kranju zgradil enega največjih mlinov v zahodnem cesarstvu, ki je prerasel v elektrarno. Petrovi sinovi se kot ustanovitelji podpišejo pod podjetja, med drugim Merkur in Kovinotehno, in tovarn šamotne opeke ter volnenih odej. Imeli so celo svoj pomol v Trstu, pripoveduje Vitomir. Še vedno je oster in brezkompromisen, kot se ga spominjamo ob nastanku samostojne Slovenije, ko je brez dlake na jeziku opozarjal na totalitarizem in komunistično vladavino, katere povojno nacionalizacijo imenuje kraja.
Inženirstvo je tradicija Grosovih: on diplomirani inženir strojništva, sin Samo, ki nadaljuje družinsko podjetje, z diplomo elektroinženirja, Vitomirjev oče elektroinženir v Kraljevini Jugoslaviji in povojni državi, ki je vodil gradnje velikih hidroelektrarn in pripomogel, da so Elektroinštitut zgradili v Ljubljani, namesto v Beogradu. Delati in razvijati sam svoje ideje je bil vedno moto podjetja, ki je Vitomirja in njegovo družino preživljalo tudi med triletnim mandatom poslanstva in devetletnim županovanjem. »Veste, v Demosu smo se zmenili, da bomo, če zmagamo, poslansko delo opravljali zastonj, a tega sem se nato držal samo jaz.«
Po poti sadja
Naj pove, kako je že bilo tisto z bananami v državnem zboru. Spomnimo na razvpito sejo leta 1992, v času, ko so rušili Lojzeta Peterleta. Parlamentarcem je delil banane in s tem pokazal na nestrinjanje s kandidaturo Marka Voljča. To ni bila nikakršna razvpita poteza, je odločen. »Mladega in neizkušenega so na Svetovni banki poslali v Honduras proučevat financiranje šolstva. Tam so opice, ki jedo banane. Ampak takrat so celo kongresniki v ZDA imeli priložnost videti na svojih ekranih, da so bile moje banane prispodoba, in so bili enotni, da je bila to prva demokratična poteza v Vzhodni Evropi, še imam nekje članek iz ameriškega časopisa. Večina tega ni razumela, danes pa vsakdo lahko vidi, da potujemo po poti banana držav in imamo banana politike,« nato nemudoma preide k Demosu: »Dosegli smo samostojno državo, a uničili so nam gospodarstvo.« Kot župan je rekel ne, ko so ga prosili, naj podpre prihod tujih investitorjev, ki naj bi, kot pravi, takrat brezplačno v uporabo dobili zemljišča za svojo proizvodnjo. »Tako sem želel zaščititi domača podjetja, ki pa so najem zemljišča plačevala po dnevni ceni.« Verjetno se je zameril marsikomu. Pa mu, kot pravi, niti ni bilo mar, ali bo ali ne bo izvoljen znova.
Grosovo podjetje je nastalo iz očetove obrti; na začetku so izdelovali turbinske stroje, predvsem ventilatorje za sušenje kmetijskih pridelkov, in do danes razvili in izdelali okoli sto različnih izdelkov, med njimi stroj za transportiranje sekancev ter gozdarske, gorske in komunalne prikolice. Sogovornik povabi v delovno sobo s stotinami strokovnih knjig, razvrščenih za steklom omar, »vsekakor vseh načrtov, ki so temelj naših izdelkov, ne moreš vedno sneti s svetovnega spleta«.
Nikoli niso jamrali, da ne zmorejo, četudi jim je bilo včasih težko, prizna oče šestih otrok in dedek sedmih vnukov in se čudi, zakaj le gre danes mnogo malim podjetjem in samostojnim podjetnikom slabo. »Ampak smo delali in preživeli. Kot obrtnik moraš za material založiti svoj denar, nismo se zadolževali. Ko prodaš, pa nekaj imaš. Tistim, ki jamrajo, je treba vzeti, onim, ki ne, pa dati,« strogo sklene. Police se šibijo od fasciklov sodnih primerov. Največ je njegovih zahtevkov za vrnitev po vojni odvzetega premoženja, mnogi še po 25 letih niso končani. Kolikor dolgo bi se zadrževali tam v delovni sobi, tako dolgo bi se jezil nad čezmernim zadolževanjem današnjih podjetij in nad podjetniki, ki si umislijo drage avtomobile, zgolj zaradi videza in iluzornega statusa.
