Ko uporaba sanitarij postane misija nemogoče
Sanitarije so za težje gibalno oviranega Marka Kušarja iz hrastniškega društva za mobilnost invalidov Moja pot, kadar se poda na pot, največja preizkušnja. Če v sanitarijah ni stropnih dvigal, postane uporaba toaletnih prostorov zanj misija nemogoče. In pri nas, pravi Kušar, imajo tovrstna dvigala le v Kozjanskem parku …
Ko se osebe z invalidnostjo oziroma starejši in šolajoča se mladina, in ti predstavljajo 45 odstotkov prebivalstva Slovenije, podajo na pot do bolnišnice, šole, občine, upravne enote ali drugih javnih površin, med njimi, denimo, pokopališč, morajo vedeti, koliko fizičnih ovir in nevarnih točk jih čaka in kakšne sanitarije jim bodo na voljo, koliko bodo dostopne in kako jim bodo prilagojene, ali bo mogoče »normalno« parkirati, jim bo javni potniški promet dostopen …
Javni prevoz poleg sanitarij velja za najšibkejšo točko v mobilnosti ranljivih skupin pri nas tudi po mnenju strokovnjakov Geodetskega inštituta Slovenije (GIS), ki želijo s projektom o multimodalni mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi – v sredo so ga predstavili v Zasavju – izboljšati mobilnost ranljivih in ob finančni podpori ministrstva za okolje, podnebje in energijo v 75 občinah, kolikor jih je trenutno vključenih v projekt, vzpostaviti tudi brezplačni sistem podatkov o dostopnosti infrastrukture za slepe in slabovidne, gluhe in naglušne ter gibalno in kognitivno ovirane. Podizvajalec v projektu, pristojen za spletno dostopnost, je Beletrina.
Nedostopna postajališča
Kot ugotavlja Roman Rener z GIS, je velika večina postajališč pri nas za ranljive nedostopnih; nič dosti lažje pa niso dostopna niti s prilagojenimi vozili: »Zlasti zunaj Ljubljane zadeve ne funkcionirajo dobro. Promet se bo moral v prihodnje bolje prilagoditi načinu življenja in potnikom, zlasti osebam z invalidnostjo.«
Če so osebe z invalidnostjo še v 2016 gluho trkale na vrata, so zdaj precej bolj slišane.
Roman Rener
V Sloveniji živi okoli 170.000 oseb z invalidnostjo, kar je skoraj desetina populacije. Če dodamo populacijo starejših, pravijo na GIS, in starejših od 65 let je 20 odstotkov, ugotovimo, da multimodalna mobilnost ni samoumevna. Želja vsakega invalida in drugih ranljivih skupin je, da se v svojem okolju gibljejo neodvisno in varno, za kar je treba prilagoditi tako okolje kot zagotoviti prostorske podatke, povezane z mobilnostjo, bodisi prek spleta in drugih medijev bodisi s pomočjo različnih tehnoloških in drugih pametnih rešitev. V okviru projekta po standardiziranem sistemu, ki ga je razvil Geodetski inštitut Slovenije, so osebe z različnimi oviranostmi pridobivale podatke o ovirah v javnem prostoru, ti pa so bili nato podlaga za odpravo fizičnih ovir v mestih, izdelavo spletnih in fizičnih kart ter aplikacije za navigacijo. Projekt iz leta 2016 se izteče junija 2025.
Javni pregledovalnik
Geodetski inštitut je že vzpostavil brezplačni javni pregledovalnik s podatki o dostopnosti javnih prostorov v posameznih krajih za osebe na invalidskih vozičkih, za otroke na (ne)varnih šolskih poteh, ljudi s slepoto ... V bazi podatkov o prilagojenosti infrastrukture je trenutno več kot 50.000 objektov. Kot pravi Rener, je razvoj aplikacije, ki bo združila zbrane podatke na celotnem območju Slovenije, pričakovati v prihodnjih nekaj letih, je pa spodbudno, dodaja, da je v projektu že 75 občin, kjer živi 1,4 milijona prebivalcev, in da je ozaveščenost o invalidnih oziroma ranljivih vedno večja: »Če so še v 2016 gluho trkali na vrata, so zdaj precej bolj slišani.«
Še najmanj so bili v rešitve doslej vključeni gluhi in naglušni. Kot so opozorili v Zasavju, so med najmanj prijaznimi točkami zanje železniške postaje, kjer ni displejev z voznimi redi vlakov, napovedi vlakov po zvočnikih pa ne slišijo … Občine pogrešajo razpise države, s katerimi bi jim ta pomagala pri bolj učinkovitem odpravljanju ovir za vse skupine ranljivih.
Projekt o multimodalni mobilnosti ranljivih skupin spodbuja upravljavce infrastrukture, da zagotovijo ustrezno dostopnost in vključenost oseb z ovirami, k čemur jih zavezuje tudi konvencija o pravicah invalidov. Prav tako jih zavezuje tudi zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij, katerega izvedba pa v praksi žal še po petih letih, kar je začel veljati, šepa ...
