Tiskane izdaje
Marsikomu se zaradi bolezni ali nesreče čez noč spremeni življenje. Poleg zdravnikov, ki jih zdravijo, bolniki potrebujejo še rehabilitacijo, v kateri sodelujejo tudi delovni terapevti. Približno 500 jih je v Sloveniji. Svoje delo so nam predstavili ob svetovnem dnevu delovne terapije na lepo urejenem Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu (URI) Soča v Ljubljani.
URI Soča je edini rehabilitacijski center v Sloveniji. Čeprav bi bilo dobro, da bi prišel k njim na rehabilitacijo vsak bolnik po možganski kapi, hujši nesreči, katere posledica je invalidnost, vsak bolnik z multiplo sklerozo, ALS, parkinsonovo boleznijo in vsak, ki ima iz kateregakoli razloga okrnjeno zmožnost za delo, pogosto pa tudi za opravljanje najosnovnejših funkcij, kot so hranjenje, hoja in govor, to ni mogoče. Zmogljivosti inštituta so premajhne za vse, zato je treba dolgo čakati, da pride poškodovanec ali bolnik na vrsto, mnogi pa obravnave nikoli ne dočakajo, saj je delovnih mest za delovne terapevte tudi nasploh v Sloveniji premalo, pripovedujejo.
Delovne terapevte imajo poleg Soče še v bolnišnicah, psihiatričnih ustanovah, domovih za starejše, zdraviliščih, razvojnih ambulantah in v zasebni praksi.
V Angliji petkrat več delovnih terapevtov
»V Angliji imajo petkrat več delovnih terapevtov na prebivalca kot v Sloveniji. Dostopnost storitev delovne terapije je lažja kot pri nas, stroka delovne terapije bolj priznana. Delovni terapevt lahko pride tam na dom, pri nas pa nas je 95 odstotkov zaposlenih v institucijah. A po kakovosti ne zaostajamo za nikomer na svetu. V Sloveniji smo po znanju povsem sodobni,« pove Julija Ocepek, diplomirana delovna terapevtka, za katero so tri leta študija na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani in magisterij.
Delovna terapija na URI Soča. Foto: Blaž Samec/Delo
Srečali smo jo na oddelku za rehabilitacijo po možganski kapi. Ob našem obisku se je ukvarjala z Ivanom iz Celja. Delovni terapevti se z vsakim bolnikom po možganski kapi ukvarjajo najmanj 45 minut na dan.
Ivan je prišel v URI tri tedne po možganski kapi in je tu šele sedmi dan. Kap mu je ohromila desno stran telesa, tako da z desno roko ne more več nič, tudi govori težko, a vsak dan je bolje. V rehabilitacijskem centru ima skoraj ves dan program: fizioterapevtko, ki ga »uči« hoditi, logopedinjo, ki ga »uči« govoriti, in delovno terapijo, na kateri ugotavljajo, kaj bo še zmožen delati po možganski kapi in kako se aktivno vključiti v izvajanje vsakodnevnih aktivnosti. Na drugačen način ga učijo uporabljati levo roko, kot je bil navajen. Pokaže nam, kako z levico olupi jabolko. Kako je to težko, lahko preizkusi vsak zdrav človek. Ivanu gre zdaj to odlično od rok, pomaga pa mu tudi posebna deska, opremljena z žebljički in držalom za jabolko, saj ga Ivan seveda ne more držati sam v roki in hkrati še lupiti.
Življenje z eno delujočo roko je veliko težje. Treba se je naučiti, kako jo optimalno uporabljati pa tudi, kako uporabljati poškodovane možgane. Bolniki po možganski kapi imajo lahko tudi miselne težave, težave z organizacijo, načrtovanjem, pozabijo vse ali le posamezne besede, mnoge je treba naučiti na novo pisati in brati.
»Za vsakega bolnika naredimo poseben rehabilitacijski načrt glede na njegove zmožnosti in skupaj postavimo cilje. Pri nas ostanejo od dva do osem tednov. Vsak teden se sestane rehabilitacijski tim, ki ugotavlja, koliko je napredoval, in načrtuje obravnavo za naprej,« pove Julija Ocepek.
Janko iz Sevnice, star šele 50 let, je prišel v URI takoj po odpustu iz bolnišnice. Tu je že sedmi teden. »Nisem mogel dvigniti roke, nisem govoril, nisem mogel jesti. Zdaj pa vse to že lahko. Le pisati se moram še naučiti,« je nasmejan.
Otroci navdušeni nad Pink Panterjem
Nevenka nam pokaže, kako spretna je v zavezovanju vezalke. Multipla skleroza je povzročila, da je prej lahko opravilo – obuvanje čevljev – postalo za njo prava umetnost. A jo zmeraj bolje obvladuje. Enako tudi Vanja, ki je prišla na rehabilitacijo v URI zaradi cerebralne paralize. Tudi njej gredo zavezovanje vezalk, s tem pa druge podobne motorične spretnosti zdaj že odlično.
Foto: Blaž Samec/Delo
Z neverjetno potrpežljivostjo so prežete delovne terapevtke na otroškem oddelku, ki se ukvarjajo z otroki s težavami v razvoju. Nekateri ne zmorejo hoje, niso ročno spretni, težko govorijo ali sploh ne. Nekaj več kot 20 jih je med našim obiskom hospitaliziranih v URI, še enkrat toliko jih prihaja na dnevne obravnave od doma.
Devetletni Kris, ki ga obiščemo, je zelo zadovoljen v naročju terapevtke Anje in se s pomočjo računalniškega programa uči ročnih spretnosti. Pink Panter na računalniškem zaslonu prek kamere interaktivno sodeluje s Krisom.
»Otroci imajo zelo radi virtualno resničnost, starejši manj,« pripoveduje terapevtka. Kris in drugi otroci imajo med dvo- ali tritedenskim bivanjem v URI tudi bolnišnični šolski pouk pa igre, telovadbo, plavanje, plezanje, glasbene aktivnosti. Vsak ima s sabo tudi spremljevalca, ki mu pomaga, kadar česa sam ne zmore. Veliko časa preživijo z delovnimi terapevti.
Težke življenjske zgodbe
»Delo delovnega terapevta je psihično naporno, ker se srečujejo s težkimi življenjskimi zgodbami. Pričakovanja vseh so velika, a včasih jih ne izpolnijo in so razočarani. Napredek je odvisen od funkcionalne zmožnosti, ki je pri vsakomer drugačna. Takrat je največja umetnost, kako bolnike motivirati za nadaljevanje,« pove Ocepkova.
Delovnega terapevta potrebuje vsak, ki se mu nenadoma poslabša funkcionalnost telesa ali možganov. »Trudimo se, da bi bolnika čim prej usposobili in ga vrnili v njegovo življenjsko okolje – domov, na delo, če gre, v šolo, in mu seveda omogočili kakovostno preživljanje prostega časa,« še pravi Ocepkova.
Katarina Galof in Zdenka Pihlar iz URI Soča. Foto: Roman Šipić/Delo
»Pacienti, ki so doživeli hudo okvaro, imajo veliko prostega časa. Učimo jih, kako ga preživeti aktivno, da bodo kljub oviranosti zadovoljni. Pomemben izziv za delovne terapevte so tudi starejši,« je dejala predsednica združenja delovnih terapevtov Slovenije in zbornice delovnih terapevtov, asistentka na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani Katarina Galof.
Izziv dolgotrajne oskrbe
Delovnih terapevtov v Sloveniji ne manjka, saj fakulteta izobrazi vsako leto 60 novih, večinoma terapevtk. Primanjkuje pa sistematiziranih delovnih mest. V Sloveniji je zaposlenih približno 500 delovnih terapevtov. Koncesij za to področje država ne podeljuje, denarja ne namenja dovolj. Marsikdo ne pride na vrsto v institucijah, zato si mora delovno terapijo na domu plačevati sam.
Nov izziv za delovne terapevtke je dolgotrajna oskrba na domovih. Ravno zdaj je v javni obravnavi zakon za to področje. Če ga bodo sprejeli, bodo delovni terapevti del tima, ki bo obiskoval starejše, bolne in invalide na njihovih domovih in jim pomagal prebroditi težave pri prehodu iz zdravega v ovirano življenje.
Kaj natančno jih čaka, še ne vedo, upajo pa, da bo zakon prinesel rešitve, za katere si prizadevajo. To pa je, da bi lahko vsakomur, ki se zaradi bolezni, poškodbe ali starosti znajde v težavah in potrebuje pomoč, pomagali prebroditi začetne težave in mu omogočili, da mu zaradi spremenjenega stanja ne bi bilo treba iti takoj v dom upokojencev ali v drugo institucionalno obliko bivanja, ampak bi lahko čim dlje ostal v svojem domačem okolju z družino.
