Ljubljana – Stisko z organiziranim varstvom starejših na podeželju je mogoče reševati tudi v okviru sistema dopolnilnih dejavnosti na kmetiji. Po novi ureditvi, za katero so si močno prizadevali na kmetijsko-gozdarski zbornici (KGZS), je kot ena od skupin socialnih storitev na kmetiji omogočeno dnevno varstvo in tudi celodnevno bivanje starejših.


»Na podlagi naših prizadevanj je nastala uredba, ki trenutno omogoča zgolj ti dve obliki varstva. Želimo pa si, da bi tovrstnih oblik dejavnosti za starejše in tudi sicer lahko izvajali več. Morebiti še socialne storitve za mlajše, kot je varstvo otrok,« pravi Andreja Krt Stopar, vodja zbornične službe za dopolnilne dejavnosti in storitve na podeželju.

Ker doslej za izvajanje take dopolnilne dejavnosti ni bilo ustrezne pravne podlage, zanimanje pa je, si precej obetajo od pilotnega projekta, ki naj bi trajal dve do tri leta, razpisni pogoji za vključitev vanj bodo predvidoma objavljeni konec leta. Sicer se, kot poudarja sogovornica, na kmetijskih gospodarstvih po Sloveniji v okviru na novo registriranih oblik socialnega podjetništva ta dejavnost že izvaja. »So primeri, ko kmetije za tovrstne storitve oddajajo svoje prostore najemnikom za daljše obdobje. Toda izvajanje te dejavnosti ni sestavni del dejavnosti kmetije.«
 

Dnevno ali celodnevno varstvo na kmetiji

Z uvajanjem dnevnega ali celodnevnega varstva kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji bo narejen korak k drugačnemu nadomeščanju doma za starejše. Namesto da gredo nekam v dom, lahko ostanejo v podeželskem okolju, ki so ga vajeni, so v bližini sorodnikov. Načina življenja jim na starost tako ni treba spreminjati. »Pogoj pa je, da so ti ljudje na neki način še samostojni, da sami poskrbijo za osebno higieno in da ne potrebujejo tuje pomoči v smislu zdravstvene nege. Na kmetiji bi tako lahko preživljali jesen življenja ljudje, ki nimajo pretiranih zdravstvenih težav, sicer pa imamo sistem z mrežo zdravstvenega varstva, ki vključuje tudi patronažno službo.«

Dopolnilne dejavnosti na kmetiji so namenjene predvsem temu, da si ta ustvari primeren dohodek ali pa da zagotovi dodatno delovno mesto. Sogovornica je prepričana, da kmetije z omenjeno socialno dejavnostjo ne bi bile prehuda konkurenca uveljavljenim oblikam institucionalnega varstva starejših. Tako kot za vse druge oblike dopolnilnih dejavnosti morajo tudi za to, če se zanjo odločijo, dobiti dovoljenje upravne enote.

Po podatkih zbornice je v Sloveniji nekaj več kot 4900 kmetij, ki imajo okrog 15.000 odločb za izvajanje dopolnilne dejavnosti. Med njimi so tudi take za delo s starejšimi. »Ko gre nekdo na upravno enoto po odločbo za izvajanje dopolnilne dejavnosti, lahko zaprosi za več vrst dejavnosti. Teh imamo deset skupin in znotraj teh jih je dvesto vrst. Čeprav socialnega varstva kot dopolnilne dejavnosti doslej uradno ni bilo mogoče izvajati, ker do sprejetja uredbe ni bilo pravne podlage, pa je bilo mogoče že doslej pridobiti dovoljenje.« Na KGZS nimajo pregleda nad tem, koliko kmetij je zaprosilo za tako dopolnilno dejavnost. So pa te vpisane v register kmetijskih gospodarstev, kamor se vpisujejo po uradni dolžnosti na podlagi odločb, ki jih izdajajo upravne enote. Zbornica nima neposrednega dostopa do teh podatkov, vendar zanje lahko zaprosi.

Dejavnost oskrbe ljudi ni dopolnilni turizem

Kako težko je kaj premakniti v sistemu, potrjuje dejstvo, da so za korak do pilotnega projekta varovanja starejših na kmetijah potrebovali tri leta, potem ko so se začeli s tem aktivno ukvarjati. Kmetija, ki se odloči za tako dejavnost, mora poskrbeti za infrastrukturo in zagotoviti osebje, ki jo bo izvajalo.

To je nekaj drugega kot dopolnilna dejavnost turizma na kmetiji, opozarja Andreja Krt Stopar. »Če imaš v oskrbi šest ljudi, ne moreš reči, da boš popoldne za zraven skuhal še nekaj kozarcev marmelade. Če se greš turizem, se to da. Tovrstna dejavnost pa izvajalce polno zaposluje in to ves čas. Če je v celodnevni oskrbi šest ljudi ali pa dvanajst za deset ur, jim je treba zagotoviti storitve druženja, prehrane, pranja, pospravljanja. Vsako stvar se da izpeljati, toda odvisno je, kako je dolgoročno zastavljena.«

Zanimanje za tako dopolnilno dejavnost očitno je, saj naj bi bilo v pilotni projekt vključenih osem kmetij od 40 evidentiranih. »Nekaj od teh je takih, da nas zadnje čase vsakodnevno sprašujejo o razpisu v strahu, da ne bi česa zamudili. Z ene takih kmetij so nam poslali nemško zakonodajno ureditev, da bi videli, kako imajo oni to urejeno. Da, v tujini to že imajo. Ampak mi ne moremo neposredno posnemati tujine in preslikavati njihove prakse k nam. Tudi ko se pogovarjamo o dopolnilni dejavnosti v Avstriji in nam pravijo, da bi se lahko zgledovali po njih, to ne gre. Kar imamo mi kot dopolnilno dejavnost, imajo namreč v Avstriji za obrtno dejavnost, in kar imamo mi kot obrtno dejavnost, so pri njih že družbeni gospodarski sistemi, zato neposredna preslikava ni mogoča.« Meni, da lahko sami uredimo to področje tako, da bo ustrezalo našim okoliščinam in da bodo temu ustrezno postavljeni normativni okviri, tako da »bo izvajalec lahko dihal in da bo država imela nekaj od tega«. A za to je potrebno sodelovanje med različnimi strokami na različnih ravneh.

Obvezno sodelovanje z institucijo

Andreja Krt Stopar je prepričana, da bodo izpeljali pilotni projekt in da se bo ta ponudba razvijala naprej. Da bodo kmetije, ki se bodo zanjo odločile, v tej dejavnosti našle kruh. »Če bo čez leta v Sloveniji 50 takih kmetij, bo to zelo lep rezultat. Trenutno uredba dopušča, da je na kmetiji v varstvu skupno 18 ljudi, šest v štiriindvajseturnem in 12 v dnevnem varstvu. To pomeni za kmetijo več kot eno delovno mesto in tako je mogoče lepo preživeti.« Cena bo seveda prilagojena trgu in ponudbi storitve na kmetiji. Tako naj bi bila ob primerljivi domski oskrbi primerljiva tudi cena oskrbe na kmetiji. »Če pa se bo kmetija odločila za butično izvajanje te dejavnosti, bodo cene temu ustrezne,« dodaja.

Kot pravi, ni predvideno, da bi za tovrstno oskrbo uveljavili sistem sofinanciranja po zakonu o pravicah do javnih sredstev, po katerem se ugotavlja materialni položaj družinskih članov, in če oskrbovanec sam ni sposoben plačati oskrbe, jo doplačujejo svojci oziroma lokalna skupnost, kjer ima stalno prebivališče. »Ta del za zdaj ni v igri, vendar se bomo v prihodnje poskušali pogovarjati tudi v tej smeri, prav tako o širitvi dejavnosti za zahtevnejše skupine ljudi, ki bi lahko preživljale starost na kmetiji, povezano z izpolnjevanjem strokovnih pogojev izvajalca dejavnosti.« Je pa v pilotnem projektu varstva starejših na kmetijah predvideno obvezno sodelovanje z institucijo, ki to storitev že izvaja.