Tiskane izdaje
Ljubljana – Življenje v statističnih regijah so tudi v iztekajočem se letu zaznamovale velike razvojne razlike. Blaginja v osrednjem delu države je skoraj trikrat večja kot pri Pomurcih, ki poleg Zasavcev in Korošcev veljajo za najbolj nezadovoljne.
(Ne)zadovoljstvo se večinoma ujema z materialno blaginjo, statistike o zadovoljstvu v Osrednji Sloveniji ne pokvari niti najvišja, 34-odstotna smrtnost zaradi raka.
Statistične oziroma razvojne regije so dober poligon za raziskovanje, kot administrativna, umetna tvorba brez jasnih pristojnosti pa so še daleč od učinkovite stopnje lokalne samouprave med državo in lokalno skupnostjo. Ali kot meni Jasmina Vidmar, generalna sekretarka Skupnosti občin Slovenije (SOS): »Regije v sedanji obliki imajo vgrajen gen proti učinkovitosti.« Da ima Slovenija »samo enonivojsko lokalno samoupravo, to je država z občinami kot edinim nivojem lokalne samouprave, vmes pa ni ničesar,« se strinja tudi Miro Haček, profesor na FDV.
Jasmina Vidmar, generalna sekretarka Skupnosti občin Slovenije. Foto: Tadej Regent/Delo
Do učinkovitejše lokalne samouprave bodo primerjave razvojnih kazalnikov namenjene zgolj ugotavljanju stopnje regionalne blaginje oziroma tekmovanju v slogu, katero v statistični dvanajsterici odlikuje največ presežnikov. Tudi letos nosi lento z največ pozitivnimi razvojnimi kazalniki Osrednja Slovenija, kjer je največja blaginja in so ljudje povprečno najbolj zadovoljni.
Večinsko pozitivni so kazalniki tudi na Gorenjskem in Goriškem, sledita Obala s Krasom in Primorsko-notranjska regija z najnižjim tveganjem revščine. Največ kazalnikov, ki kažejo na stagnacijo ali celo nazadovanje, je v Koroški, Pomurski, Posavski in Zasavski regiji. Najmanjše razlike so v Podravju, Savinjski in Jugovzhodni regiji (JV). Upoštevajoč statistiko se razvitost in zadovoljstvo v dvanajsterici povečujeta od zahoda proti središču in zmanjšujeta proti vzhodu. A šele podrobnosti naredijo slovenske regije posebne.
Osrednji del države je najbolj privlačen za življenje. Foto: Jure Eržen/Delo
Zadnji so včasih prvi
V Osrednji Sloveniji večina kazalnikov kaže navzgor – razen starosti prvesnic (30,1 leta) in deleža umrlih za rakom. Pomembna razlika obstaja tudi v »kapitalu«: BDP na prebivalca je 2,5-krat višji kot v Zasavju, socialnega kapitala oziroma ljudi, na katere se človek lahko obrne v stiski, pa imajo neprimerno več Zasavci.
Ti še vedno plačujejo davek na industrijsko preteklost: skoraj vsak peti živi v najetem stanovanju, več kot tretjina otrok ne obiskuje vrtca, Zasavje tudi ni privlačno za življenje. Razumljivo, saj je brezposelnost med najvišjimi, plače najnižje, skoraj vsak drugi delovno aktivni Zasavec pa se vozi na delo v druge regije, največ v Osrednjeslovensko regijo.
Podobno neperspektivni sta sliki Koroške in Pomurja. Koroška ima najmanj stanovanj, izstopa pa po kar 72-odstotnem deležu neporočenih mater. Ob Muri živi najstarejše prebivalstvo, tujcev tja ne vleče, brezposelnih je dvakrat več kot na Gorenjskem, mladih in izobraženih je najmanj, največ pa je traktorjev: na sto Pomurcev povprečno dvanajst.
Največ traktorjev na prebivalca je v Pomurju. Foto: Blaž Samec/Delo
Kako hitro v beli svet
A Pomurci, Korošci in Zasavci se lahko pohvalijo s precej boljšo dostopnostjo do regijske bolnišnice kot najrazvitejša trojka. Prvi so v bolnišnici v le 24 minutah ali dve minuti hitreje kot v središču države in šest oziroma osem minut hitreje kot na Gorenjskem in Goriškem, kjer živi največ starih nad 80 let. Zasavci do zdravnika potrebujejo 18 minut – to je pet minut več kot na Obali in dvakrat hitreje, kot do zdravnika pridejo Notranjci.
»OECD je kot ključne elemente razvoja regij opredelil investicije v infrastrukturo, človeške vire, raziskave in razvoj,« pravi Vidmarjeva, ki pogreša raziskave o vplivih avtocestnih (AC) priključkov oziroma hitrih cest na regije.
Študija Janje Pečar Kako živimo v regijah kaže, da se prav v tem segmentu regije najbolj razlikujejo. Z Goriške je do AC povprečno dobrih 25 minut ali poldrugo minuto dlje kot iz zasavskega »slepega črevesa« do Trojan. Absolutni rekorderji so Korošci: celo uro potrebujejo do AC ali šestkrat več kot v Osrednji Sloveniji in na Obali.
Pečarjeva, ki statistične regije deli v štiri skupine, ugotavlja, da imajo nekatere, po gospodarskih kazalnikih uspešnejše in manj razvojno ogrožene regije, nižjo blaginjo, kot bi pričakovali. »JV Slovenija je med najmanj razvojno ogroženimi zaradi ugodnih gospodarskih kazalnikov, medtem ko je po blaginji prebivalstva podpovprečna. To potrjuje, da blaginja prebivalstva ni odvisna le od dohodkov, ampak nanjo vplivajo še drugi dejavniki kakovosti življenja in subjektivno zaznavanje blaginje,« pojasnjuje. Da se blaginja ne ravna po »smeri denarja«, so dokaz tudi presenetljivo najvišja stopnja tveganja revščine v sicer solidni Savinjski regiji in Posavju, rekordnih pet obsojenih na tisoč prebivalcev v JV regiji z dobrim standardom in v vseh pogledih povprečno Podravje.
