Tiskane izdaje
Opozarjate, da otroci vse manj radi hodi hodijo v šolo. Zakaj?
Prvošolčki pridejo z žarom v očeh, prešernimi nasmeški, tudi malo strahu, a vidiš, da z velikim pričakovanjem. Že v prvih tednih jih začne navdušenje počasi minevati, čeprav prvi razred še nekako znese, potem pa nam počasi uspe, do približno 4. ali 5. razreda, doseči, da ne samo, da komaj čakajo počitnice, ampak si tudi zelo želijo, da se nikoli ne bi končale.
Otroci šolo dojemajo na dveh ravneh, ena je raven socialnih stikov, njihove družbe, prijateljstev in tudi sovražnosti, druga pa je raven pridobivanja znanja in potešitve radovednosti. Probleme pa imamo na obeh ravneh.
Darja Barborič Vesel, socialno pedagoginjo in učiteljico dodatne strokovne pomoči na osnovni šoli Preska ter mentorico skupin za starše v Familylab Slovenije. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Kaj se vam zdi, da ni prav na socialni ravni?
Težko je, saj je za veliko otrok šola edini ali vsaj največji in najpomembnejši vrstniški socialni prostor. Predstavljajte si, da bi bil za odraslega edini prostor za druženje samo služba. Ob tem ne smemo pozabiti, da so v razredu s sošolci, ki si jih niso sami izbrali. Z nekaterimi se bodo razumeli takoj, z nekaterimi se sploh ne bodo, z nekaterimi delno. Skozi leta so nekateri sošolci bolj ali manj obsojeni drug na drugega, imajo pa malo ali nič drugih referenčnih točk v svoji socialni mreži, kako se naučiti sobivati drug z drugim. Tudi s takim, ki ti ni všeč, ki ga mogoče celo ne maraš, vseeno pa preživljaš z njim veliko časa. Včasih so socialne mreže v domačih okoljih, vaseh, blokih, poskrbele za to, da smo se morali navaditi živeti skupaj, ker smo sobivali in komunicirali. Zdaj pa lahko živimo v istih stavbah, ne da bi si rekli dober dan. Zato jim je v razredih težko vzpostaviti neke operativne, znosne socialne mreže in je za nekatere šolsko okolje tudi v socialnem smislu zelo težko.
Problem vidim tudi v idealiziranju odnosov. Ko gredo malčki v vrtec, jim starši predstavljajo fantazijsko sliko, da so otroci v vzgojni skupini in tudi pozneje v razredu prijateljčki, s katerimi se bodo fino imeli, kako bo luštno, kako bodo vsi prijazni, kako se bodo igrali. To je ena laž, ki jo izrekamo sicer dobronamerno, v resnici pa nam zbija kredibilnost. Otroci hitro spoznajo, kako je v resnici. Kako naj otrok svoji materi ali očetu verjame en kup drugih reči, če mu že pri taki stvari, ki je zanj izkustvena, povesta očitno neresnico?
Šolo slikamo v nekaj, kar ni in tudi ne bo. S tem jim zelo otežimo naravni proces učenja sobivanja drug z drugim. Upam, da bomo počasi začeli z njimi govoriti realneje in jim omogočili, da se res pripravijo. S tem bomo presegli tabuiziranje in jim omogočili tudi, da bodo staršem doma povedali, da jim je hudo, da jih bodo starši resno jemali in jih naučili, da dokler se ne zgodijo res hude stvari, rešujejo probleme sami. Kaj narediš za to, da prideš v socialne mreže, takšen kot si, da ne izgubiš lastne identitete, ampak vseeno lahko sobivaš z drugimi. Starši so tisti, ki lahko naredijo največ, da otroka opremijo z veščinami sobivanja.
Če bomo starši manj idealizirali odnose v šoli, bodo otroci najbrž lažje sprejeli realnost. Idealizacija naredi tudi tabu, da bo otrok, ki se ne bo dobro počutil, mislil, da je z njim nekaj narobe.
Zakaj izgubljajo zmožnost sobivanja?
Dejavnikov je veliko, eden je gotovo to, da imajo sodobni otroci manj izkušenj v različnih socialnih mrežah, predvsem v tistih, ki jih ne izbirajo starši. Prav to pa daje otroku zmožnost, da se znajde v različnih kontekstih.
Glede na to, s koliko dejavnostmi se ukvarjajo, se sliši nekoliko paradoksalno, da imajo premalo izkušenj v različnih okoljih.
Drži, zadeva je paradoksalna. Nikoli v preteklosti otroci ob popoldnevih niso imeli možnosti početi toliko stvari, kot jih imajo zdaj. Ne smemo pa pozabiti, da so to vse umetne socialne mreže, ki jih ne ustvarijo sami, ko se nekje srečajo. Povsod je neki odrasli animator, ki jih motivira in zanje skrbi, pazi na njihove odnose in rešuje konflikte, ko pride do njih. Iz tega se otroci kaj zelo ključnega za življenje v socialnem smislu ne morejo naučiti. Še največ se naučijo na treningih skupinskega športa.
Torej je ravnanje staršev privedlo do sedanjega stanja?
Kar vidim vsak dan pri svojem delu je, da starši želijo dobro otrokom. Trudijo se, da bi jim kot staršem uspelo poskrbeti, da bi se otroci imeli lepo. V tej želji, da bi bilo za otroke kolikor je mogoče dobro poskrbljeno, prezrejo nujnost tega, da moraš biti kot človek sposoben prenesti tudi tisto, kar ni dobro, in se spopasti tudi s tistim, kar ti ni po volji, da se lahko sploh naučiš odzivati nanje.
Veliko otrokom oteži bivanje v šoli tudi nizka stopnja samostojnosti. Številne prvošolce šele v šoli učimo zavezovati čevlje, si obrisati zadnjico, šiliti barvice in tudi sprejeti besedo ne. Da niti ne govorim, da jih šele učimo odnosa do hrane, da ne jedo samo tistega, kar imajo radi, saj so prepogosto preprosto lačni in tako še dodatno slabo opremljeni za bivanje in delo v šoli.
Otroci prihajajo v prvi razred iz nekega hiperotrokocentričnega sveta v neko okolje, ki jim v več pogledih povzroča neugodje. Trčita dva svetova. Pri tem so prepuščeni emaptiji staršev, da jih bodo znali popoldne, ko bodo prišli domov, hkrati potolažiti in opogumiti, da bodo speljali, pa tudi empatiji in domišljiji učiteljic, da jih uspejo z mero humorja, srčnosti in dobrega odnosa popeljati čez čeri prilagajanja izstopa iz otrokocentričnega sveta.
Kot družba ne dajemo dobrega kompasa. S potrošništvom, skrajno individualizacijo, splošno družbeno egocentričnostjo, ki nam ves čas prigovarja, naj se osredotočamo predvsem nase, poskrbimo samo zase.
Problematičen se vam zdi tudi šolski del šole.
V Sloveniji se zadnja leta začenjamo na srečo spraševati, ali je didaktika primerna, ali niso učni načrti preveč glomazni, ali je to, kar otroke učimo, sploh tisto, kar potrebujejo. Treba je premisliti, ali je v današnjem svetu sploh smiselno otrokom podajati toliko informacij, pri tem, da jih sami lahko dobijo hitreje na spletu? Kaj je tisto, kar jih pravzaprav učimo? Občutek nesmisla, ki ga otroci pogosto dobijo že v tretjem ali četrtem razredu, ko ugotovijo, da po cele ure sedijo in poslušajo nekaj, kar mimogrede lahko dosežejo, jih ne aktivira in ne poteši naravne radovednosti. Otroci so, naravno gledano, raziskovalci in preizkuševalci, inovatorji. Nočem reči, da bi morala šola samo to početi, bi bilo pa mogoče lažje, če bi več vsebin predstavila tako.
Poučevanje je v številnih razredih zelo oteženo, ker otroci nimajo več tega miru v sebi in samonadzora, da bi lahko prenesli po šest ali sedem 45-minutnih blokov sedenja in poslušanja, kar je zanje popolnoma nenaravno. Hkrati pa na srečo niso več poslušni, da bi kar sedeli in trpeli. Z vidika sedenja in poslušanja je šola zelo utrudljiva, hkrati pa je izrazito nezahtevna pri spodbujanju otroškega razmišljanja in iskanja rešitev. Ne uspe ji aktivirati njihovih naravnih potencialov, preveč lahko vztrajamo v zelo birokratskem načinu poučevanja.
Učitelji se tega globoko zavedajo, so pa tudi oni v primežu tega, kako z nekim drugim načinom poučevanja, ki je ponavadi zamudnejši, lahko dosežejo enako količino predelane snovi. Ves čas so med tnalom in nakovalom. Otroci so preobremenjeni z memoriranjem, raziskovalnega dela, ki jih draži in zanima, pa je premalo.
Učitelji pogosto niso slišani pri šolskih oblasteh; ukrepi v zadnjih letih pa povečujejo zbirokratiziranost.
Kaj starši lahko naredijo, da bi se družbeno sprejemljivo odzivali tudi v neugodnih situacijah?
Starši lahko veliko naredijo s tem, da šole ne idealizirajo, da otroke naučijo prenesti neugodje in da v konfliktih, ki se bodo dogajali, kažejo določeno zaupanje do učiteljev, in seveda tudi s tem, da spoštujejo pravila, ki jih določa šola.
Če težave nastanejo, naj se postavijo v bran otrokovi integriteti, ne pa nujno otrokovemu ravnanju v spornemu dogodku. Naj pridejo v šolo kot partnerji z zanimanjem, kaj se je zgodilo in zakaj, kako je učitelj res ravnal, ne pa že pripravljeni na boj s sistemom.
Prav tako starši lahko zelo pripomorejo pri osnovnem navajanju na red. Probleme imamo že z zahtevo, naj otrok od drugega razreda ne spremljajo do razredov. Ker jih, tudi še v tretjem razredu, in jim nesejo torbo do učilnice in preobujejo. Če se že na tej ravni ne moremo dogovoriti, kako se bomo šele v resnejših zadevah.
