Maca Jogan: Lepe lutke je laže obvladovati

Ljubljana – Ali sploh vemo, kaj feminizem v resnici pomeni in kaj vse stoji v njegovi podstati? Ko sem se o tem pogovarjala z veteranko med slovenskimi feministkami, zaslužno profesorico Maco Jogan, sem že takoj naredila napako. »Doktor Maca Jogan, povejte mi, kako …« A doktor Jogan je seveda doktorica. »Večkrat rečem, da sem še vedno doktorica, da nisem spremenila spola,« se ob mojo nerodnost nekoliko v šali obregne – doktorica Jogan.

Kaj v resnici je feminizem?

Pojem feminizem označuje celo vrsto dejavnosti, ki so povezane s prizadevanji za to, da bi človekove pravice postale tudi ženske pravice oziroma da ne bi bilo diskriminacije po spolu. To pomeni, da zajema tako raziskovalno dejavnost kot medijsko, politično, skratka, na vseh teh področjih delovanja gre za to, da se ne oblikujejo stališča in praksa, ki bi vnaprej izključevala ženski spol kot manjvreden, nepomemben, sekundaren in predvsem kot spol, ki nima kaj iskati v javnem življenju in javnem odločanju.

Kdo so feministke?

Ta beseda se pogosto lepi s slabšalnim prizvokom, češ, kaj boste ve feministke, tako in tako že imate preveč pravic, kaj pa bi še rade … Samo povzemam besedišče iz vsakdanjega govora, od gostilniških miz do državnega zbora v Sloveniji. Feminist, feministka je oseba katerega koli spola, ki kot moto delovanja upošteva, da imajo ljudje ne glede na spol, spolno usmeritev enake pravice. Ta oznaka (feminist) je povezana s prevladujočim družbenim redom in kulturo.

To pa je kultura, ki je …

… moškosrediščna, maskulinizirana. Dokler se niso začele ženske s podporo redkih moških boriti za vstop v javni prostor za svoje pravice, je bilo samoumevno, da je red v družbi stvar samo moških. Tudi veliki filozofi, od grških klasičnih filozofov, Aristotela, Platona do Hegla, so človeka pravzaprav skrčili na moškega. Moški je bil empirična podlaga za pojem človeka.

Ko so ženske hotele in začele osvajati javni prostor, so bile pogosto razumljene kot povzročiteljice težav. Zakaj? Ker so zapuščale svojo tradicionalno vlogo, niso hotele biti več le pomočniška bitja, želela so se izobraževati, ker so hotele imeti tudi pravico do dvoma o upravičenosti tistega reda, ki je veljal in še velikokrat velja za naravnega. To pomeni, da se ga ne sme spreminjati. Zaradi tega, ker se ga je začelo spreminjati, zaradi organiziranega delovanja žensk, ki se je označevalo s feminizmom, je feminizem potem nevaren.

Imamo človekove pravice in človekove pravice žensk. Ali ni že ta delitev nekoliko sporna?

Vprašanje je odlično, odgovor pa je lahko zelo kratek. Prav zaradi tega, ker so se človekove pravice v preteklosti, zlasti v zadnjem stoletju in pol, ko so moški z razrednim bojem pridobili svoje pravice, enačile z moškim. Ko pa je organizirano delovanje žensk zahtevalo zase enake pravice, kot jih imajo v družbi že moški, potem je razumljivo, da je to prizadevanje šlo naprej in leta 1948 v splošni deklaraciji o človekovih pravicah je še »ta stara« podlaga, človek je enako moški, medtem ko je v 70. in 80. letih ta boj za izenačitev možnosti in za priznanje enakih pravic ženskam, kot jih imajo moški, prispeval k temu, da je pred 20 leti na četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu bilo jasno zahtevano, da so človekove pravice tudi ženske pravice. To pomeni, da ne moremo ločevati po spolu in ne moremo več reducirati človeka samo na moški spol.

Pravica do enakosti ali pravica do drugačnosti?

To vprašanje se pojavlja zelo pogosto. Naj poudarim, tisti, ki zagovarjajo pravico do družbene enakosti, ne izključujejo pravice do drugačnosti. Tisti, ki pa pravzaprav nasprotujejo temu, da bi se odpravile družbene ovire za ženske, da bi se odpravila diskriminacija, se pogosto sklicujejo na drugačnost. Vprašanje pa je, kakšna drugačnost. Pogosto se poudarjanje drugačnosti povezuje z biološko različnostjo, od biološke drugačnosti pa je samo korak do tega, da se družbena neenakost po spolu razume kot naravna neenakost. Zaradi tega je zelo priročno, če se poudarja drugačnost, češ, kaj vam pa je, zakaj pa se borite za enakost, saj moški še ne rojevajo. Potem postanejo argumenti zoper odpravljanje diskriminacije zelo prepričljivi. In potem se poudarja, kako je nemogoče, da bi dosegli družbeno enakost zaradi tega, ker smo drugačni. Družbena enakost ne izključuje drugačnosti, ampak vključuje drugačnost, kajti brez biološke različnosti sploh ne bi bilo družbe.

Tisti, ki zagovarjajo drugačnost, pogosto govorijo, kako bi morali poudarjati in ohranjati naravno milino žensk, nežnost, mehkobo ... Kdor se je kadar koli trudil za enakost v družbi, ni predvideval, da bi to morala biti neka ženska mostrum, neka možača. To so oznake, ki se lepijo na tiste, ki se trudijo za enakopravnost in enakost, da bi bili manj učinkoviti. Takšno zastraševanje srečujemo tudi retoriki Katoliške cerkve. To smo lahko prebrali v dokumentih Janeza Pavla 2. in njegovih naslednikov, v katerih so se prizadevanja za ekonomsko neodvisnost žensk povezovala z obsojanjem žensk, da zaradi tega trpi družina, da so to možače, da je družina največji mučenec sodobnosti. Sodbe v tem slogu smo lahko slišali prejšnji teden pred državnim zborom.

Zakaj feminizem zveni pogosto antimoško in ima negativno konotacijo?

Prepričana sem, da se to pojavlja zlasti takrat, kadar se poskuša razvrednotiti prizadevanje za enakost možnosti. Je pa nekaj skrajnih primerov, ko se resnično nastopa proti moškim. Tako je bila na primer feministična organizacija Lilith pred 30 leti nedostopna za moške. Ali pa revija Jana, ki je pred več kot 40 leti nastopila v slovenskem prostoru z geslom: »Moški, to se vas ne tiče!« To so konkretni primeri skrajnosti boja zoper moške. Pravzaprav ne poteka boj za družbeno enakost spolov z bojem moških kot takšnih, ampak gre za to, da se usmeri dejavnost zoper tiste moške, ki so vodilni, ki so vladajoči in ki določajo vzorce ne samo za ženske kot celoto, ampak moške in ženske vseh podrejenih plasti.

Kako se feminizem spoprijema z današnjim poudarjanjem lepega telesa in prinašanjem dobička?

To poudarjanje ni novo. Novo je to, da se je to izkoristilo kot sredstvo za krepitev potrošniškega, razsipniškega vedenja. Recimo že Wright Mills je konec 50. let prejšnjega stoletja opozarjal, kako se v ameriški družbi uporablja ženska za to, da bi se stvari bolje prodajale. V te namene se je žensko zreduciralo na spolno privlačno lutko, ki je koristna, da spodbuja potrošništvo. To, da naj bo ženska čim bolj lepa in privlačna, srečamo že pri Rousseauju. V sedanjosti se nadaljuje zloraba ženskega telesa za krepitev konkurenčnosti in boljšega položaja na trgu, zato nekatere raziskovalke že govorijo o pornografizaciji. Pred dobrimi 50 leti se seksualna revolucija gotovo ni začela po naključju, temveč namerno. Zakaj? Spolnost je predstavljala področje, kamor se je lahko še investiralo v lovu za dobičkom; poleg tega pa je za nosilce moči veliko bolj ugodno, če se ljudje ukvarjajo predvsem s svojim telesom, ne pa s širšimi družbenimi problemi. Lepe lutke je laže obvladovati. Za presojo družbenih okoliščin pa je treba kaj več kot zgolj privlačno telo; o tem ne more biti dvoma, zlasti v času krize in povečevanja družbene neenakosti.