Manj odpadkov od vil do vilic

Ljubljana – Prebivalci Slovenije po količini zavržene hrane spadamo med manj potratne državljane Evropske unije. Povprečen Evropejec zavrže 123 kilogramov, povprečen Slovenec pa 72 kilogramov hrane na leto. V Uniji skupaj zavržemo okoli sto milijonov ton užitne hrane, ki ne doseže končnih porabnikov, v Sloveniji pa 149.000 ton.

Po oceni iz študije Skupnega raziskovalnega centra evropske komisije (JRC), ki temelji na podatkih iz šestih držav (med katerimi so precejšnje razlike v vzorcih potrošnje zaradi različnih življenjskih slogov in kupne moči), bi se lahko skoraj 80 odstotkom zavržene hrane izognili z metodami dobrega gospodarja in spremembami v ravnanju s hrano.

Gora užitne hrane na odlagališčih ni le etično in ekonomsko, temveč tudi okoljsko vprašanje, saj so bili za njeno proizvodnjo porabljeni dragoceni naravni viri, v ozračje pa je bilo izpuščenih veliko toplogrednih plinov. Da bi presekali slabi vzorec ravnanja s hrano, so v Društvu Ekologi brez meja predstavili deklaracijo za Slovenijo brez zavržene hrane in jo ponudili v razpravo vsem akterjem ravnanja z odpadki in odpadno hrano v upanju, da bodo ti dosegli nacionalni dogovor o reševanju te pereče težave.

»Gre za to, da ne čakamo birokratskega odziva, ampak spodbudimo akterje, da se samoorganizirajo in takoj začnejo delovati v smeri zmanjševanja in preprečevanja nastajanja zavržene hrane,« je povedal Albin Keuc, vodja projekta Volk sit, koza cela pri omenjenem društvu. »Dogaja se več procesov. Pred nekaj dnevi je OZN podprla cilje trajnostnega razvoja. Gre za dogovorjene globalne cilje o izkoreninjenju lakote, kar je ključno za zmanjšanje in preprečevanje nastajanja zavržene odpadne hrane. Na drugi strani od evropske komisije pričakujemo novi sveženj o krožnem gospodarstvu, za katerega upamo, da bo vključeval tudi zmanjšanje prehranskih izgub na evropski ravni za 25 odstotkov do leta 2025. Tretji proces, ki v Sloveniji traja že predolgo, pa je priprava programa za preprečevanje nastajanja odpadkov, za katerega prav tako upamo, da bo vseboval cilje na področju zavržene hrane.«

Britanski in danski zgled

Snovalci deklaracije so si postavili cilj, da se mora količina zavržene hrane v Sloveniji do leta 2025 zmanjšati za polovico. Za višji odstotek od EU so se po besedah Keuca odločili na podlagi izkušenj iz drugih držav, ki so se uspešno spoprijele z zmanjševanjem količin odpadne hrane. V Veliki Britaniji, kjer zavržejo največ hrane na prebivalca v Evropi, so v letih 2008–2013 to količino zmanjšali za 21 odstotkov. Na Danskem so po petih letih nacionalne kampanje privarčevali 590 milijonov evrov z zmanjševanjem in preprečevanjem nastajanja odpadne hrane. ZDA pa so se pred kratkim zavezale, da bodo do leta 2030 količino odpadne hrane zmanjšale za polovico. Slovenija se je problematike lotila na strani viškov hrane, ki ostaja v trgovinah in restavracijah, ter jo distribuira v obliki pomoči potrebnim, »medtem ko se še nismo lotili vprašanja, kako še drugače zmanjšati količine hrane, ki gredo v odstranjevanje,« meni Keuc.

Odnos do hrane se izboljšuje

Podpisniki deklaracije se bodo javno zavezali k spoštovanju hierarhije ravnanja z zavrženo hrano. Ta na prvo mesto postavlja preprečevanje nastajanja zavržene hrane. Šele ko bi izrabili vse možnosti s tega področja, bi viške porabili za hrano za ljudi, zatem v industriji in za krmo živali. Sledilo bi kompostiranje, na področju katerega ima Slovenija po besedah Keuca še veliko možnosti zmanjšanja zavržkov hrane, in nazadnje odstranjevanje hrane.

Količina nastale odpadne hrane v Sloveniji se je v obdobju 2008–2013 zmanjšala za 63 odstotkov. Zmanjšuje se tudi količina odpadne hrane na odlagališčih; leta 2013 se je odložilo 35.000 ton, leta 2008 pa okoli 297.000 ton. Delež reciklirane hrane (ta zajema tudi kompostiranje) pa se je povečal za 24 odstotkov in je leta 2013 znašal tretjino.

Prostovoljne zaveze

Podpisniki deklaracije bodo morali sprejeti prostovoljne zaveze za ukrepanje v prehranski verigi. Za to pa je najprej treba imeti kakovostne podatke na ravni podjetij, javnih institucij in gospodinjstev. Teh je za zdaj premalo. »Dvainsedemdeset kilogramov hrane, kolikor je v Sloveniji odvržemo na prebivalca, ni pridobljenih le s tehtanjem, ampak tudi z oceno povprečne vsebnosti odpadkov v mešanih komunalnih odpadkih. To število je odvisno od tega, kolikšen odstotek teh odpadkov vzamemo. V Sloveniji smo vzeli okoli 17 odstotkov, kar je značilno za urbane regije,« opozarja Keuc, »Statistika ne vsebuje podatkov o prehranskih izgubah pri predelovalcih. Tu gre za to, kako se pripravijo in uresničijo pogodbena razmerja med trgovci in pridelovalci, kjer je moč na strani trgovca in šibkost na strani pridelovalca. Na tem področju je treba usklajevati in krepiti lokalno in ekološko proizvodnjo, ki je tudi eden od ukrepov za preprečevanje možnosti, da hrana postane odpadek, saj se pri lokalni in ekološki pridelavi skrajšajo preskrbne verige in trgovske poti.«

Za zmanjševanje količin odpadne hrane je treba ukrepati po vsej prehranski verigi – od vil do vilic. Največji delež odpadne hrane nastaja v gospodinjstvih. V Sloveniji je leta 2005 ta delež znašal večinoma od 45 do 55 odstotkov vse nastale odpadne hrane, leta 2013 pa se je zmanjšal na 41 odstotkov. Kolikšen delež hrane zavržejo proizvajalci in predelovalci, ni znano. Trgovci in grosisti pa po podatkih, ki veljajo za celotno Unijo, zavržejo le pet odstotkov vse hrane, ki jo statistika vodi kot odpadno. »Poslovni podatki so občutljivi, vendar moramo to pregrado podreti, saj ukrepe lahko dobro načrtujemo le na podlagi kakovostnih podatkov in odprtosti informacij,« je prepričan Keuc.

Ekologi brez meja nameravajo trgovce v Sloveniji povabiti na srečanje, na katerem bi se dogovorili, kako trdno so se pripravljeni zavezati postavljenemu cilju. Podprli so tudi spodbujanje inovativnih rešitev na področju prehrane, kot so spreminjanje oblik in vrst embalaže, prilagajanje trženjskih prijemov ter spodbujanje ukrepov slovenskega mednarodnega razvojnega sodelovanja za zmanjšanje prehranskih izgub v državah v razvoju.