Tiskane izdaje
Ljubljana – Evropsko komisijo včasih kritizirajo, da hoče regulirati čisto vse – od ukrivljenosti kumaric do cene mobilnih telefonskih klicev. A so tudi področja, ki se jih komisarji nočejo dotakniti. Tak primer so mediji, saj kljub številnim pobudam civilne družbe in zahtevam evropskega parlamenta Evropa nima direktive, ki bi omejevala medijsko koncentracijo ali zagotavljala medijski pluralizem.
Evropska komisija je vse pobude zavrnila z utemeljitvijo, da za medijsko področje nima pristojnosti.
Zato se nekdanji politični svetovalec v evropskem parlamentu Giovanni Melogli povezal s sedanjim predsednikom organizacije Evropske alternative Lorenzem Marsilijem in skupaj sta začela načrtovati kampanjo, s katero bi prisilila komisijo, da prevzame odgovornost za medijsko regulacijo. Uporabila sta orodje evropske državljanske pobude (EPD), s katero lahko milijon državljanov EU neposredno predloži evropski komisiji zakonodajni predlog. V njuni kampanji sodeluje deset članic, med katerimi je tudi Slovenija, kjer morajo pobudniki zbrati 7000 podpisov. Če bo kampanja uspešna, predstavniki komisije ne bodo mogli ignorirati edinega evropskega vzvoda neposredne demokracije, je prepričan pobudnik kampanje Melogli. Vendar je to šele prvi korak do bolj svobodnega in pluralnega evropskega medijskega prostora, je dodal.
Kaj pobudniki peticije zahtevate od evropske komisije?
Zahtevamo, da začne učinkovito regulirati medijski trg. Tej odgovornosti se komisarji izogibajo že več kot dvajset let. V EU nimamo medijske direktive, ki bi varovala medijski pluralizem in poenotila medijsko zakonodajo.
Ali ni komisija pred štirimi leti sprejela direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki ureja tudi področje elektronskih medijev?
Ta direktiva je namenjena predvsem liberalizaciji avdiovizualnega trga in spodbujanju internetnih storitev. Ne vsebuje pa varovalk, ki bi zagotavljale neodvisnost medijev in varovale medijski pluralizem. Ničesar ne pove o človekovih pravicah ali svobodi govora.
Kakšne varovalke bi morala vsebovati medijska direktiva?
Vsebovati bi morala močna določila za preprečevanje koncentracije medijskega lastništva. Morala bi uvesti nadzor nad oglaševanjem in prepovedati konflikt interesov med medijskimi lastniki in politiko – da vplivni medijski lastniki ne bi smeli prevzemati visokih javnih funkcij in politiki ne bi smeli postati lastniki medijev. Te določbe bi morali udejanjati neodvisni regulatorji, hkrati bi bilo treba postaviti nadzorne mehanizme, ki bi redno preverjali stanje na nacionalnih medijskih trgih.
Zakaj bi morala komisija omejiti koncentracijo medijskega lastništva? Ali ni združevanje tradicionalnih medijev nujno za preživetje na današnjem medijskem trgu, saj je mogoče v času Googla in Facebooka le tako ustvariti dovolj veliko ekonomijo obsega?
Belgijski časopisni trg je zelo koncentriran in lastniki so večkrat povedali, da je združevanje njihova edina možna preživetvena strategija. Verjamem, da je koncentracija včasih potrebna za poslovanje medijskih podjetij, zato ne zahtevamo njene prepovedi. Vendar prihajam iz Italije, kjer je ena oseba – Silvio Berlusconi – obvladovala skoraj celoten televizijski trg. Berlusconi ne bi mogel vladati brez hude zlorabe medijske lastnine v politične namene. Zelo podobna zgodba se je v zadnjih letih ponovila na Madžarskem, kjer je vlada premiera Viktorja Orbana skoraj popolnoma podredila medije. Berlusconi je uspešno izigral italijansko zakonodajo, Orban si je napisal novo. Brez vseevropskih zakonskih varovalk se lahko takšen scenarij ponovi tudi drugod.
Ali komisija sploh lahko sprejme medijsko direktivo brez soglasja vseh članic? Te doslej Bruslju niso dovolile, da bi se vtikal v nacionalno medijsko politiko.
To je eden izmed glavnih razlogov, da komisija noče prevzeti odgovornosti za medije in pripraviti medijske direktive. Že ko je bila predlagana razprava o obveznem evropskem monitorju za spremljanje medijskega pluralizma, je Italija jasno povedala, da ne bo nihče meril pluralizma v njenih medijih. Spremembe lahko očitno zahtevamo samo državljani, zato smo tudi uporabili državljansko pobudo.
Ki jo lahko komisija tudi zavrne.
Res je, komisija lahko našo zahtevo iz političnih razlogov tudi zavrne, a mora zelo jasno utemeljiti, zakaj ni pristojna za področje medijev. Mi trdimo, da mora komisija podpirati in varovati načela, na katerih je bila postavljena EU ter spodbujati enoten notranji trg, kar ni mogoče brez usklajene medijske zakonodaje. Sam menim, da komisija ne bo mogla ignorirati pobude, čeprav se bo zagotovo hotela izogniti konkretnim ukrepom ali jih preložiti za nedoločen čas. Navsezadnje je komisija sprejela poročilo o stanju medijskega pluralizma in potrdila pilotski projekt medijskega monitorja. Komisija bo verjetno kmalu obravnavala predlog za ustanovitev registra medijskega lastništva. Pa tudi podpredsednica komisije Neelie Kroes je priznala, da bi bilo treba avdiovizualno direktivo dopolniti z amandmaji, ki bi zahtevali ustanovitev neodvisnega medijskega regulatorja.
Se lahko izgovarjajo, da varovanje medijskega pluralizma danes ni več potrebno, ker je internet poskrbel za neskončno število novih glasov?
To je bil pred desetimi leti argument ameriškega regulatorja FCC, ki je zagovarjal popolno liberalizacijo medijev. Tudi v evropski komisiji marsikdo zagovarja takšno stališče. Vendar danes vemo, da je to neumnost. Tradicionalni mediji so ohranili veliko moč nad javnim mnenjem in tudi na internetu nastajajo novi informacijski monopoli. Internet je pokazal nasprotno: da medijsko direktivo potrebujemo bolj kot kadarkoli prej. V tej direktivi pa moramo postaviti tudi smernice za ohranitev javnega servisa in postavitev poslovnih modelov, ki omogočajo kakovostno novinarstvo.
Kako boste milijon evropskih državljanov prepričali, naj zahtevajo novo medijsko direktivo? S stanjem v medijih se večinoma ukvarjajo akademiki in novinarska združenja, za splošno javnost ta problematika ni preveč zanimiva.
Težko. Če bi z državljansko pobudo zahtevali pravico do pitne vode ali prepoved poskusov na živalih, bi bila kampanja razmeroma preprosta. Vsi potrebujemo vodo in številnim se smilijo uboge živali. Zahteva po svobodnih in neodvisnih medijih je precej bolj abstraktna, saj ljudje opazijo negativne posledice šele takrat, ko je že prepozno. Poleg tega orodje državljanske pobude zahteva, da morate milijon podpisov zbrati v najmanj sedmih državah EU. To pomeni, da morate imeti v vsaki državi posebno nacionalno kampanjo, saj so mediji povsod malo drugačni. Kar velja za Italijo, ne velja za Nemčijo ali Veliko Britanijo. Če nimate dovolj denarja za najem poklicnih agencij ali lobistov, je milijon podpisov skoraj nedosegljiva številka.
Kakšen je vaš proračun?
Doslej smo zbrali dobrih 400.000 evrov. Podprle so nas nekatere poslanske skupine v evropskem parlamentu, nevladne organizacije in fundacija OSI.
Kako napreduje zbiranje podpisov?
Začetki so bili spodbudni, a napredujemo počasneje, kot smo pričakovali. Najbolj nas je presenetil zelo mlačen odziv novinarjev. Pričakovali smo, da bodo pobudo bolj množično podprli, saj navsezadnje zagovarjamo tudi njihove interese. Upam, da bodo preostali državljani bolj dejavni.
