Tiskane izdaje
Sodišče je proti sodnemu cenilcu za področje umetnosti Janezu Mesesnelu v zadevi »Velázquez« na predlog specializiranega tožilstva zaustavilo postopek. V zgodbi o sliki, ki jo je Mesesnel ocenil na vrtoglavih osem milijonov evrov, podjetnik Franc Riemer pa zatem zastavil za milijonsko posojilo pri NLB, tožilstvo po poročanju Siola ni odkrilo dovolj dokazov. Cenilci so nad razpletom ogorčeni.
Kot smo poročali, je podjetnik iz Slovenskih Konjic Franc Riemer je leta 2009 na podlagi stratosferske cenitve Janeza Mesesnela od NLB za to in še dve sliki dosegel kredit 7,5 milijona evrov. Slike je zastavil, kredita nikoli odplačal. Tožilstvo je preiskavo zaradi suma kaznivega dejanja poslovne goljufije sprožilo že pred dobrima dvema letoma, postopek proti Mesesnelu zaradi njegove vloge pri tem pa je zdaj ustavljen. Da bi kot cenilec poznal Riemerjev namen zastavitve slike za posojilo, tožilstvo ni moglo dokazati.
Pregon Mesesnela je opuščen, na dan pa so prišle nekatere vse prej kot običajne okoliščine. Denimo, da je cenitev »milijonske slike« opravil kar nekega večera na enem izmed ljubljanskih parkirišč, to pa na podlagi potrdila nekega nemškega laboratorija, da sta platno in barva na sporni sliki iz časa Diega Velázqueza. Ime laboratorija in njegove reference ostajajo neznanka, podobno razlog, zaradi katerega analiz niso opravili v Sloveniji.
Mesesnel naj bi v preiskavi ves čas ponavljal, da sam ni nikdar trdil, da je slika delo Velázqueza, pa četudi je na njej podpis, za katerega so nadaljnje preiskave v Narodni galeriji (kjer je slika pristala, podobno kot druge v sodnih postopkih) pokazale, da ni pristen. Z ekspertizo naj bil le potrdil Riemerjevo oceno o pristnosti, to pa je storil izjemno velikopotezno. Sliki je namreč postavil domala rekordno ceno v svetovnem merilu. Pred letom 2009, ko je NLB na podlagi njegove cenitve odobrila posojilo, so v svetovnih avkcijskih hišah za višji znesek prodali le eno, seveda pristno Velázquezovo sliko. Namreč leta 2007 njegovo upodobitev sv. Rufine za dobrih 11 milijonov evrov (brez dražbenega pribitka, običajno 20 do 25 odstotkov) pri Sotheby's v Londonu.
Status cenilca ni ogrožen
Kaj bo z »Velázquezovo« sliko po opustitvi postopka? Po besedah stečajnega upravitelja Riemerjevega podjetja Gradir Jerneja Goričarja jo bodo kot del stečajne mase skušali prodati, najverjetneje na javni dražbi. Hipotekarna upnica slike danes ni več NLB, pač pa DUTB. Neverjetna odobritev kredita na podlagi neverjetne cenitve je pristala na plečih davkoplačevalcev. Tudi status cenilca Mesesnela v okviru cenilcev pravosodnega ministrstva kljub domala neštetim medijskim zapisom o njegovih spornih cenitvah ni ogrožen. Cenilska stroka je ogorčena.
»Cenilci smo, kar smo imeli o Mesesnelu povedati, povedali že lani, zdaj smo lahko le obnemeli. Razpleta ne razumemo in se le čudimo. "Homo bula", le to lahko rečem, človek je le milni mehurček,« razplet komentira Pavel Toplak, cenilec, ki je opravil drugo cenitev slike za Mesesnelom in ji postavil vrednost le nekaj tisočakov. »Do 31. decembra lani smo sicer morali vsi cenilci po petletnem obdobju ministrstvu znova posredovati potrdila o sprotnem izobraževanju, na t. i. osvežilnih seminarjih. Ti naj bi bili podlaga, s katero dokazujemo svojo usposobljenost.«
V kolikor gre za verodostojno dejstvo, da je specializirano tožilstvo, potem ko je pristojno mariborsko sodišče več let obravnavalo zadevo Riemer v kontekstu zastavljene slike Diega Velázqueza kot jamstva za najem bančnega posojila, opustilo postopek zoper njega zaradi pomanjkanja dokazov, je to nelogično in po svoje tudi tvegano zaradi zaščite izvedenske stroke,« meni cenilec Aleksander Bassin.
»Pisna izjava kot mnenje sodnega izvedenca in cenilca mora biti jasna, ne pa da se zanaša na izjavo lastnika, da o originalnosti slike ni dvoma, in da gre le za cenitev. Izvedenec je dolžan in zato kazensko in materialno odgovoren, da sam preveri, ali je delo originalno ali ne, ali pa se mnenja in cenitve vzdrži, če se ne čuti sposobnega za tako pomembnega avtorja. Mnenje oziroma cenitev, kot je bila izdana, pa je malomarna, zavajajoča in zloraba stroke. V tem smislu je velika tudi odgovornost bančnega posojilodajalca, da ni znal prebrati negotovega mnenja! Izguba statusa izvedenca bi morala biti nujna posledica take malomarnosti in nevestnosti. Na celo izvedeniško in cenitveno stroko je zaradi te zadeve, še posebej glede opustitve postopka, legel velik madež, ne glede na dejstvo, da isti izvedenec nastopa s podobno zavajajočim mnenjem in cenitvijo v drugih primerih (na primer pred celjskim sodiščem zaradi verodostojnosti slike A. Sisleyja in A. Renoirja), tako da gre takorekoč za stek podobnih dejanj, ki bi jih pristojna sodna oblast morala upoštevati.«
»Med sodnimi izvedenci in cenilci je glede vprašanja Velázquez jasno... Gre za kaznivo dejanje goljufije. Mar kdo dvomi v to?« pravi cenilec dr. Ferdinand Šerbelj iz Narodne galerije.
»Izrazili smo svoje pomisleke oziroma kar nestrinjanje s sodnoizvedenskim postopkom, ki je ob razkritju hudih nepravilnosti večih oseb (!) prerasel v "afero Velázquez". Kot ničkolikokrat doslej se je tudi v tem primeru nerazumno sfižilo delo organov pregona. Kako to!? V deželi na sončni strani Alp pa se še kar naprej krpanovsko spreneveda. Zato za naše "velaskovce" še kako veljajo Levstikove besede: "Srečno hodi!" pravi cesar, minister Gregor pa (še vedno) nič.«
