Miha Pogačnik

Da je strokovnjak za mednarodno pravo Miha Pogačnik eden najbolje plačanih vladnih svetovalcev, že dolgo ni nobena skrivnost in tudi konkretne številke o honorarjih, ki mu jih izplačujejo različna ministrstva, mediji pogosto razkrivajo. A tokratna objava njegovih zaslužkov na račun državnega proračuna je v javnosti zbudila posebno pozornost.

Vzrokov za to je nedvomno več. Prvi je finančna in gospodarska kriza in široko napovedano vladno varčevanje - ob visokih honorarjih zunanjim sodelavcem namreč varčevanje pri kavah deluje naravnost groteskno. Drugi vzrok je, da je navedbam o pretirano visokih Pogačnikovih honorarjih pritrdil celo predsednik vlade. Tretji pa nedvomno ta, da so številke izzvenele v kontekstu zadnjega srečanja slovensko-hrvaške komisije mednarodnopravnih strokovnjakov za reševanje meje oziroma prevladujoče ocene, da je komisija po letu in pol na začetni točki - in zato delo (začasno) prepušča politiki.

Dosedanja poklicna pot 39-letnega Mihe Pogačnika je nedvomno razgibana. Po diplomi in doktoratu na ljubljanski pravni fakulteti je kmalu postal predstojnik katedre za mednarodno pravo. Kot se spominjajo njegovi tedanji sodelavci, pa njegov odhod s fakultete »ni bil najbolj slaven«. Že tedaj naj bi se namreč bolj kot z delom na fakulteti ukvarjal z različnim svetovanjem. »Biznisu je podredil akademsko in pedagoško kariero,« pravijo.

Pogačnik je - kot je v enem od intervjujev sam povedal - doslej sodeloval z vsemi vladami, nedvomno pa se mu pot predvsem prepleta s potjo dolgoletnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Tako je bil 26 dni na zunanjem ministrstvu celo zaposlen, in sicer kot državni sekretar. Za odstop je navedel osebne in delovne razloge, a diplomati so si precej edini, da je kaj hitro ugotovil, da ima kot državni sekretar »preveč dela, predvsem pa premajhno plačilo«. Nato so se pomembne naloge kar vrstile: postal je predsednik slovenskega odbora za Nato pa visoki predstavnik za vprašanje nasledstva, član koordinativnega odbora za tožbe hrvaških deviznih varčevalcev, vodja slovenskega dela mešane komisije za mejo s Hrvaško ... Njegova parafa je pod sporazumom Drnovšek-Račan, njegov podpis najdemo pod belo knjigo o meji s Hrvaško.

Poleg tega je ustanavljal številne družbe in zavode: po neuspešnem sodelovanju z Dimitrijem Ruplom pri ustanavljanju diplomatske akademije je imel več sreče s soustanavljanjem Evropske pravne fakultete v Novi Gorici (kjer je prodekan, Rupel pa tam poučuje), bil je tudi soustanovitelj Nove univerze v Novi Gorici ... Ministrstva pa za pravno svetovanje najema (in plačuje) tudi več podjetij, katerih lastnik je Pogačnik.

Toda tokratno razkrivanje podatkov o njegovih honorarjih in honorarjih njegovim podjetjem je Pogačnika tako razhudilo, da je odpovedal nadaljnje sodelovanje pri reševanju mejnega spora s Hrvaško. »Očitke o honorarjih z gnusom zavračam in ugotavljam, da smo tukaj tudi mi še nekoliko nevklopljeni v sistem nagrajevanja v zahodnih državah,« je bil oster že po srečanju mešane komisije v Šmarjeških Toplicah. V včerajšnjem telefonskem pogovoru je bil še bolj nezadovoljen: Ni prav mešati jabolk in hrušk, torej problema visokih plač v javnem sektorju in mojega honorarja. Jaz sem zasebnik in nimam zveze z javno sfero, temveč vladi svetujem s svojimi elitnimi intelektualnimi storitvami. Ker je - kot je dejal - »intelektualec in poslovnež«, pa se bo o morebitnem razdrtju še katere druge pogodbe, ki jo je sklenil z ministrstvi, odločal po potrebi.

Kakšne so te potrebe, nam ni razkril. Po besedah njegovih prijateljev pa Pogačnik ne skriva, da ima rad luksuzne avtomobile in razkošne jahte. Te njihove namige potrjuje tudi zapis v hrvaškem tedniku Globus pred tremi leti, kjer so ga hrvaški novinarji na otoku Rabu slikali na dragi novi jahti znamke Raffaelli Maestral, dolgi 16 metrov.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela