Na mestu grobišča Mostec bo akumulacijski bazen
Izkop posmrtnih ostankov: V Maribor prepeljali najmanj 139 ostankov žrtev iz protitankovskega jarka.
Odpri galerijo
Dr. Jože Dežman: »Zgodba prikrivanja in odkrivanja vojnega zločina in zločina proti človeštvu v protitankovskem jarku pri Mostecu je zgodba, ki se ponavlja v neskončnih različicah.«
Foto: Blaž Samec/Delo
Mostec – Krška družba Infra je v sklopu priprav na gradnjo akumulacijskega bazena oziroma HE Mokrice naročila izkop posmrtnih ostankov iz dela protitankovskega jarka pri Mostecu, ki ga bo po izgradnji HE zalila voda. Med 25. avgustom in 10. septembrom so na tem območju odkrili posmrtne ostanke vsaj 139 oseb; ti bodo do pogreba čakali v kostnici v Mariboru, desne stegnenice pa do identifikacije v depoju vzorcev v Škofji Loki.
Omenjeni dvokilometrski protitankovski jarek od železniške proge pri Dobovi pa do Save so leta 1945 izkopale nemške vojaške okupacijske oblasti. Grobišče naj bi se nahajalo v dolžini 120 metrov, med žrtvami pa naj bi bili poleg slovenskih domobrancev iz Teharij in civilistov še hrvaški vojni ujetniki in civilisti ter vojni ujetniki iz esesovske divizije Prinz Eugen.
Kot je za Delo dejal dr. Jože Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, grobišče Mostec oziroma energetska lokacija v Mokricah nista prvo »soočenje z ekshumacijo« v Posavju, saj so na podoben primer naleteli tudi pri gradnji vojaškega letališča v Cerkljah. Prvo sondiranje grobišča v Mostecu v 2008 je bilo neuspešno, kako razsežno je, so se prepričali šele s sondiranjem v 2010.
Končno število žrtev na območju grobišča Mostec bo mogoče določiti šele po opravljenih antropoloških analizah, že zdaj pa je po navedbah dr. Uroša Koširja, vodje ekshumacije v družbi Avgusta, mogoče reči, da gre za tri različne likvidacije in zakope žrtev: »V prvi skupini je vsaj 32 oseb, v drugi vsaj 27, v tretji pa vsaj 80 oseb. V prvi skupini so prisotni vojaki, med katerimi so bili verjetno tudi civilisti, ki sicer prevladujejo v drugi skupini. Glede na odkrite predmete, denimo lasnice in ženske čevlje, so bile v tej skupini prisotne tudi ženske, ena oseba pa je imela umetno nogo. V tretji skupini prevladujejo pripadniki različnih oboroženih sil.« Odkriti predmeti žrtev, pravi dr. Košir, imajo slovensko, nemško in hrvaško poreklo, kar nakazuje, da so na grobišču zakopane žrtve različnih narodnosti. Dr. Košir še omenja, da je bilo precej oseb iz prvih dveh skupinah obutih, v tretji pa so bile skoraj brez izjem vse bose; del žrtev je bil »zagotovo tudi slečen vsaj do spodnjega perila«, dodaja. Večina skeletov ima zvezane roke – z opazno žico, med njimi pa so v jarku našli tudi ostanke streliva treh različnih kalibrov. Glede na lokacijo, kjer so jih našli, ocenjujejo, da so bile žrtve ustreljene na samem robu jarka oziroma v njem.
»Zgodba prikrivanja in odkrivanja vojnega zločina in zločina proti človeštvu v protitankovskem jarku pri Mostecu je zgodba, ki se ponavlja v neskončnih različicah. Da se je tam zgodil zločin, so vedeli storilci in seveda tudi krajani,« še pravi dr. Dežman, ki obtožuje »vodilne komunistične politične policiste in poveljujoče Korpusa narodne obrambe, ki je izvajal umore«, da so »do smrti lagali, da o množičnih umorih vojnih ujetnikov in civilistov po drugi svetovni vojni ne vedo nič«.
O žrtvah v Mostecu namreč obstajajo pričevanja domačinov in voznikov tovornjakov, ki so vozili ujetnike oziroma domobrance s Teharij v Mostec. Med temi jih je nekaj že v začetku 90. let pričalo tudi v okviru zaslišanj t. i. Pučnikove komisije v Državnem zboru.
Omenjeni dvokilometrski protitankovski jarek od železniške proge pri Dobovi pa do Save so leta 1945 izkopale nemške vojaške okupacijske oblasti. Grobišče naj bi se nahajalo v dolžini 120 metrov, med žrtvami pa naj bi bili poleg slovenskih domobrancev iz Teharij in civilistov še hrvaški vojni ujetniki in civilisti ter vojni ujetniki iz esesovske divizije Prinz Eugen.
Po Cerkljah še Mostec
Kot je za Delo dejal dr. Jože Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, grobišče Mostec oziroma energetska lokacija v Mokricah nista prvo »soočenje z ekshumacijo« v Posavju, saj so na podoben primer naleteli tudi pri gradnji vojaškega letališča v Cerkljah. Prvo sondiranje grobišča v Mostecu v 2008 je bilo neuspešno, kako razsežno je, so se prepričali šele s sondiranjem v 2010.
Okostja, ostanki streliva in sledi žic
Grobišče v Mostecu. Foto Arhiv Jože Dežman
Končno število žrtev na območju grobišča Mostec bo mogoče določiti šele po opravljenih antropoloških analizah, že zdaj pa je po navedbah dr. Uroša Koširja, vodje ekshumacije v družbi Avgusta, mogoče reči, da gre za tri različne likvidacije in zakope žrtev: »V prvi skupini je vsaj 32 oseb, v drugi vsaj 27, v tretji pa vsaj 80 oseb. V prvi skupini so prisotni vojaki, med katerimi so bili verjetno tudi civilisti, ki sicer prevladujejo v drugi skupini. Glede na odkrite predmete, denimo lasnice in ženske čevlje, so bile v tej skupini prisotne tudi ženske, ena oseba pa je imela umetno nogo. V tretji skupini prevladujejo pripadniki različnih oboroženih sil.« Odkriti predmeti žrtev, pravi dr. Košir, imajo slovensko, nemško in hrvaško poreklo, kar nakazuje, da so na grobišču zakopane žrtve različnih narodnosti. Dr. Košir še omenja, da je bilo precej oseb iz prvih dveh skupinah obutih, v tretji pa so bile skoraj brez izjem vse bose; del žrtev je bil »zagotovo tudi slečen vsaj do spodnjega perila«, dodaja. Večina skeletov ima zvezane roke – z opazno žico, med njimi pa so v jarku našli tudi ostanke streliva treh različnih kalibrov. Glede na lokacijo, kjer so jih našli, ocenjujejo, da so bile žrtve ustreljene na samem robu jarka oziroma v njem.
Pričevanja
»Zgodba prikrivanja in odkrivanja vojnega zločina in zločina proti človeštvu v protitankovskem jarku pri Mostecu je zgodba, ki se ponavlja v neskončnih različicah. Da se je tam zgodil zločin, so vedeli storilci in seveda tudi krajani,« še pravi dr. Dežman, ki obtožuje »vodilne komunistične politične policiste in poveljujoče Korpusa narodne obrambe, ki je izvajal umore«, da so »do smrti lagali, da o množičnih umorih vojnih ujetnikov in civilistov po drugi svetovni vojni ne vedo nič«.
O žrtvah v Mostecu namreč obstajajo pričevanja domačinov in voznikov tovornjakov, ki so vozili ujetnike oziroma domobrance s Teharij v Mostec. Med temi jih je nekaj že v začetku 90. let pričalo tudi v okviru zaslišanj t. i. Pučnikove komisije v Državnem zboru.
