Na obisku v Sloveniji protestnik, ki je vrgel islandsko vlado

Ljubljana - »Pozdravljeni, moji prijatelji v Sloveniji. Vem, da boste jutri protestirali proti korupciji. Rad bi vam povedal, da vas spremlja na tisoče ljudi. Podpiramo vas,« je Hordur Torfason, prvi islandski protestnik 21. decembra lani v videu nagovoril slovenske vstajnike. »Mi, na Islandiji smo se začeli boriti leta 2008 in se še vedno borimo,« je takrat nadaljeval.

Torfason je danes na obisku v Sloveniji. V prostorih založbe Sanje na Trubarjevi ulici v Ljubljani je ob 12. uri govoril o islandski izkušnji. Ob 17. uri bo nagovoril zbrane še na Kongresnem trgu, jutri ob 20. uri pa Mariborčane v kinu Udarnik.

13:00 Kdo plačuje medije?

Nazadnje sem bil v Kanadi, šest mesecev so protestirali, pa svet za to sploh ni vedel.

Če ne bi bilo interneta, ne bi vedel za proteste v Sloveniji. Mediji nam tega ne povedo. Zakaj? Vprašajmo se, kdo jih vodi in plačuje.

12:45 Začeti moramo pri sebi

Menda celotno ekonomijo vodi skupina ljudi. Ne vem, nimam dokazov za to. Sam temeljim predsvem na dejstvih, ne na fikciji. Začeti pa moramo pri sebi.

12:35 Ne smemo biti kot politiki - skorumpirani

Korupcijo vidim povsod, je del naše narave, a tega ne smemo nikoli sprejeti. Če jo, postanemo del nje. Motimo se, saj smo ljudje, a ko sam naredim napako, jo priznam. Ne smemo biti kot politiki.

V zadnjih petih letih nisem počel drugega, kot potoval po svetu in razpravljal o tem, kaj smo naredili na Islandiji. Več kot potujem, bolj mi je jasno, da tistim na oblasti ni niti malo jasno, kaj počnejo. Ne pravim, da so vsi isti.

Mandate poslancem bi bilo treba omejiti na štiri ali največ osem let, ker potem postane poslanec tudi sam skorumpiran.

12:30 Zakaj delam, kar delam?

Ko sem diplomiral, sem bil mlad mož z obetavno prihodnostjo. Znan sem bil kot pesnik, igralec, celo fotomodel. A bila je ena stvar, ki je nisem nikoli smel izreči, in to je resnica, da sem gej. Tega nisem smel reči, ker bi vse izgubil.

Pozneje sem se razkril. Kot prvi gej. Izgubil sem vse, bil sem v izgnanstvu. Takrat sem ugotovil, da se je treba boriti in od takrat sem aktivist.

Zdaj delam sam, poročen sem petnajst let in ne oziram se na grožnje, ki jih ni malo. Je pa vredno, verjemite.

12:15 Želeli smo si novo ustavo

Kar smo želeli s protesti, je nova ustava. Staro je napisal zaspan uradnik v Københavnu. Leta 2009 smo po protestih dobili levo vlado in upanje. Na tisoče ljudi je prihajalo v prestolnico in tam razpravljajo o tem, kakšno državo hočemo. Vsak Islandec je imel pravico povedati, kaj si želi, da je zapisano v ustavi.

Leta 2011 je bila nova ustava v parlamentu. Že kmalu pa je postalo jasno, da nove ustave ne bomo dobili.

Ljudje, ki so po letošnjih volitvah na oblasti, so tisti, ki so ugrabili demokracijo. Rekli smo si, okej, zdaj so na oblasti tisti, ki so nas pripeljali v težave. Naj počistijo. Ljudje so ob tem rekli, dajmo jim nekaj mesecev, možnost, da to naredijo, potem bomo pa spet pred parlamentom. Rekel sem jim, prav, ampak mene takrat ne bo na Islandiji.

Nam, protestnikom, revolucija sicer ni prinesla nove ustave, - ki je nismo končali, boj se namreč nadaljuje-, prinesla pa nam je resnico.

***

»Mož, ki je vrgel islandsko vlado«

Ob bankrotu otroške države z nekaj več kot 300.000 prebivalci je islandski igralec in aktivist začel množične proteste. »Mož, ki je vrgel islandsko vlado«, so ga opisovali tuji mediji.

Pred parlament se je vračal vsako soboto, z njim pa vedno večja množica. »Desetletja so nam govorili, da smo ena najbogatejših držav na svetu. Šestega oktobra 2008 nas je preko televizijskih sprejemnikov nagovoril premier in povedal, da se je zgodilo nekaj zelo resnega,« je marca letos opisoval Torfason.

Enajstega oktobra je s kitaro stal pred parlamentom in zahteval odgovor na dve vprašanji: »Kaj se je zgodilo v naši državi« in »Kako bomo to rešili«. Sprva je okrog njega stalo nekaj deset ljudi, na vsak naslednji protest pa jih je prihajalo vedno več, dokler niso bile njihove zahteve po odstopu vlade in bančne elite izpolnjene.

»Po padcu vlade premiera Geira Haarde leta 2009 se je začelo obdobje velikega optimizma,« se v pogovoru za Dnevnik danes spominja Torfason. »Upali smo, da se bodo stvari spremenile. [...] Veliko upanje smo imeli do leta 2011, potem pa smo začutili, da je nekdo stopil na zavoro.«

Aktivist je kjub temu prepričan, da se bodo kmalu spet vrnili na ulice. »Tedaj bomo še veliko močnejši.«