Na svidenje v naslednji vojni – zaradi vode

Prof. dr. Gorazd Meško, letnik 1965, je 25 let zaposlen na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, zadnjih osem kot redni profesor za kriminologijo. Od leta 2004 je predstojnik Inštituta za varstvoslovje, od septembra lani tudi predsednik ESC, Evropskega kriminološkega združenja: to po njegovem prepričanju omogoča slovenskim raziskovalcem koristne povezave v evropskih in svetovnih raziskovalnih tokovih.

Od letos je tudi predsednik upravnega odbora Univerze v Mariboru: kot pravi, je to sicer malo iz polja njegovega običajnega delovanja, gre pa za izziv, kako finančno omogočiti čim boljše delo univerze.

Diplomiral je iz defektologije za motnje vedenja in osebnosti, magistriral in doktoriral pa iz socialne pedagogike. Na univerzah v Oxfordu in Cambridgeu se je usposabljal na področju kriminologije. Štirideset let že vadi judo in leta 1999, ko se je še bolj ukvarjal z mladinskim prestopništvom, je na fakulteti ustanovili Judo klub Zmajčki, da bi mlade potegnil z ulice. »Zelo dobro smo se imeli, več let smo se ukvarjali tudi z judom za ljudi s posebnimi potrebami,« se spominja. Klub še vedno deluje, vodita ga nekdanja šampionka v judu Raša Sraka in njen mož, trener Luka Vukovič.

S čim se na Inštitutu za varstvoslovje raziskovalno največ ukvarjate?

Trenutno izvajamo nacionalni projekt o varnosti v lokalnih skupnostih in evropski raziskovalni projekt o kriminaliteti zoper vode. Pri drugem gre za novo temo s področja ekološke kriminologije, ugotavljamo več dimenzij te problematike, od klasičnih tatvin vode in onesnaženja – predvsem industrijskega – do prevzemanja vode, ko multinacionalke pridejo v določeno državo, izčrpajo vodne vire in gredo naprej, in do organizirane kriminalitete ter možnih terorističnih napadov na vodno infrastrukturo. Voda je dobrina, in kot pravijo nekateri, bodo naslednje vojne – zaradi vode.

Leta 2014 ste za raziskovalno delo na področju okoljske kriminologije prejeli Zoisovo nagrado. Kakšen je položaj na tem področju v Sloveniji?

Poznamo na primer do okolja in ljudi škodljiv sežig odpadkov v podjetju Lafarge v Trbovljah, razne izpuste nevarnih snovi in onesnaževanje voda, kakšnih katastrofalnih primerov v Sloveniji še ni. Vsaj v primerjavi z Afriko in Azijo, kjer so najhujša svetovna smetišča, smo še na dobrem. Ena od najdonosnejših dejavnosti organizirane kriminalitete je sicer nedovoljena trgovina z odpadki, zelo problematično je tudi trgovanje z odpadki iz naftne industrije. Proučujemo pa tudi trgovino z električnimi in elektronskimi odpadki – to je čedalje večji problem. Tudi na tem področju velja pravilo, da so storilci vselej korak pred državo in zakonodajo.

Kaj vas v vsebinskem pogledu najbolj privlači pri profesorskem delu?

Delo z mladimi, delitev znanja in učenje, raziskovanje, predvsem pa to, da mi ni nikoli dolgčas. Vsak problem, ki se ga lotiš, na začetku ni videti tako težaven, potem pa te, bolj ko prodiraš vanj, močneje vleče v raziskovanje: kako dojemamo stvari, zaradi katerih vzrokov nastajajo problemi in kako se država in civilna družba odzivata nanje. Država ima z represivnim aparatom in tudi drugimi službami omejen učinek, veliko pa lahko naredi civilna družba, ljudje sami. Privlačna je tudi raznolikost tem, saj segajo od klasične kriminalitete, ki jo poganjata pohlep in maščevanje, do sodobnejših oblik, na primer ekološke in kibernetske kriminalitete, ki sovpadata z intenzivnim razvojem informacijske družbe.

Kako močno je že razvito kriminalno hekerstvo?

Nekateri storilci so v tem odlični, pravi mojstri. Za večino z internetom povezanih kaznivih dejanj, pri katerih je motiv pohlep, pa je značilno, da storilci niso vrhunsko usposobljeni, ampak gre bolj za ljudi, ki se naučijo nekaterih tehnik goljufanja in so zaradi naivnosti pa tudi pohlepa žrtev uspešni pri svojem delu.

Kakšni študenti se odločajo za študij na FVV?

Med mladimi je FVV precej priljubljena, večina naših študentov si želi delati v policiji ali pa opravljati druge nadzorstvene naloge. V zadnjih valovih zaposlovanja se je relativno veliko naših študentov oziroma diplomantov zaposlilo v policiji. Zaposlujejo se tudi na področju zasebnega varstva in detektivske dejavnosti.

Ali zaznavate pri njih motiv, da bi sodelovali pri varovanju zakonitosti?

Pri večini ga zaznavamo. Včasih slišimo očitke, da mladi niso odgovorni – gre za značilno kritiko nezadovoljnih starejših. Mladi, s katerimi sem vsakodnevno v stiku, so odgovorni, pridni in marljivi. Še posebno se potrudijo pri predmetih, ki so povezani s poznejšo specializacijo, vidi se, da jih zanima.

Kaj pa nasprotno, so tudi takšni, ki bi lahko pridobljeno znanje zlorabili?

To ni nič novega, vedno se pojavijo ljudje, ki hočejo biti pametnejši od sistema, preizkušajo meje ... Takšen je bil študent programa informacijske varnosti, ki je vdrl v sistem tetra. Mnenja o uporabi takih ljudi v koristne namene so različna. Hekerje sicer po svetu zaposlujejo tudi uradne institucije, saj imajo tam možnost, da svoje veščine razvijejo in uporabijo za nekaj pozitivnega, koristnega za družbo. V znanju je moč.

Smo v Sloveniji postali v letih gospodarske krize nasilnejši?

Slovenija je po splošnih kazalnikih zelo varna država. Nekateri sicer radi strašijo, da ne bo več dolgo tako, drži, da smo del globalne družbe in da nekatere stvari pridejo k nam z zamudo. Ljubljanski župan Zoran Janković je dejal, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu – jaz bi rekel, da je Slovenija najlepša država na svetu: na zelo majhnem območju so raznovrstne geografske entitete pa tudi ljudje niso tako slabi. Nasprotno! V Sloveniji je veliko dobrih in spodobnih ljudi. Skrbi pa me to, da bi te ljudi izgubili. Mislim, da zaradi gospodarske krize nismo postali nasilnejši. Od sredine devetdesetih let se je število kaznivih dejanj, ki jih je obravnavala policija, sicer potrojilo, vendar gre za zelo različna kazniva dejanja. Medije pogosto privlačijo bolj brutalna in škandalozna, s tem se ustvarja javni vtis strahu, razvije se občutek nevarnosti, negotovosti glede kriminalitete. Zaradi medijske promocije kriminala opažamo pri ljudeh dva skrajna odziva: nekateri se zelo prestrašijo, drugi pa postanejo zaradi tolikšne količine informacij apatični. Obe skrajnosti sta slabi: prevelika občutljivost po navadi pripelje do zahtev za strožjo kaznovalno politiko, apatičnost pa do tega, da tudi tam, kjer se ti lahko nekaj zgodi, stvari ne jemlješ dovolj resno.


Za en del družbene subkulture, predvsem pri mladih, je kriminaliteta postala družbeno sprejemljiva vrednota, zgled.

Z raziskavami so potrdili, da bolj mlade storilce kaznivih dejanj rekrutirajo v organizirano kriminaliteto, ki potrebuje drzne ljudi, sposobne izvajati ta posel. Pri organizirani kriminaliteti gre bolj za ekonomsko kategorijo kot zgolj za impulzivno ali priložnostno izvrševanje kaznivih dejanj. To je biznis. Obenem so mladi pa tudi starejši prežeti z idejo, da je ključno – imeti. Sedanja družba je zelo materialistična, vrednote so povezane s kopičenjem imetja in bogastva in tudi mladi želijo čimprejšnji uspeh. Za ilustracijo – fant, ki si je z nezakonitimi dejanji pridobil sredstva za nakup novega beemveja in drugih statusnih simbolov, je rekel, da si lahko privošči stvari, ki si jih njegovi sošolci odličnjaki ne bodo nikoli mogli.

Ta mentaliteta je v zadnjih letih postala na neki način legitimna?

Ljudje na eni strani moralizirajo, na drugi pa se je razvila večja toleranca do tega. Preprosto se verjame, da ima človek pravico do uspeha ne glede na uporabljena sredstva za dosego ciljev.

To spodbuja tudi marsikatera država z zgledi najvišjih predstavnikov, ki niti ne prikrivajo svojih nezakonitih dejanj in povezav s kriminalno dejavnostjo.

V Sloveniji nismo na ravni kleptokracije, ima pa naša država veliko težav. V nekaterih državah vladajo bivši ali sedanji šefi organizirane kriminalitete in narekujejo tempo. Raziskovalci organizirane kriminalitete ugotavljajo, da prebivalci v številnih državah pravzaprav spoštujejo organizirani kriminal, saj jim v nasprotju z državo omogoča zaposlitev. Drugi tak vidik je proizvodnja in potrošnja ponarejenega blaga, na primer oblačil in drugih modnih izdelkov, ki sporočajo o družbenem statusu posameznika. Večina ljudi ne pozna zakonov in se bolj zanaša na kulturne vzorce. Spomnim se pevke iz bivše Jugoslavije, ki je prišla v Švico s ponarejenimi ekskluzivnimi kovčki, zaradi česar so jo kaznovali in jo poslali domov, ona pa je bila povsem presenečena.

Je v takšnih okoliščinah sploh smiselno preprečevati?

Po naravi sem vztrajen pri svojem delu in prepričanjih glede tega, kar kažejo raziskave – mogoče malo preveč idealističen. Čeprav slabo kaže že pri vplivu kriminološkega raziskovanja na politične odločitve o preprečevanju kriminalitete. V večini držav zahodne demokracije je ta vpliv zanemarljiv. Idej, ki se ne skladajo s prevladujočo neoliberalistično ideologijo, vlade preprosto ne upoštevajo ali pa jih zapišejo v politične dokumente, nikoli pa jih ne uresničijo. Ena od temeljnih dejavnosti prevencije je socialna politika, ki po zgledu države blaginje tako rekoč izginja.



Blizu vaše fakultete so nastanjeni prosilci za azil, ki so prišli z lanskim množičnim begunskim valom. Kako se počutijo pri nas, kakšne odzive opažate pri občanih?

Na začetku je bilo veliko strahu, ljudje so bili zelo razcepljeni – za njih in proti njim. Dejstvo je, da je nekatere, ki živijo v okolici, strah. Vsak dan grem v službo mimo azilantskega doma in kakšnih posebnih incidentov še nisem zaznal. Večinoma so tam mladi moški, ki se včasih skregajo med sabo, sicer pa ni videti, da bi se z njimi dogajalo kaj neobičajnega.

Tudi prosilce za azil je menda strah?

Razumljivo, saj so prišli od daleč iz povsem drugačnih kultur. Ne vedo, kaj jih čaka, ko se odpravijo na pot in ko pridejo v novo kulturo, bojijo se odziva ljudi.

Kaj vas najbolj zaposluje v zasebnem življenju?

Vse po malem. Večino vikendov praviloma preživim z družino. Imam hčerko in dva sina in v petek popoldne, če je mogoče, pobegnemo na vas ter smo tam do nedelje zvečer. Vsak dan imamo tudi vsaj en skupni obrok doma, saj so tudi žena in otroci zelo zaposleni. V zadnjem času si tudi odtrgam čas za vsaj dva treninga juda na teden. Do leta 2007 sem bil v telovadnici vsaj trikrat na teden, potem me je posrkalo opravljanje dela dekana na FVV.

Kako razumete judo in zakaj bi priporočili njegovo učenje ter vadbo?

Najbolj mi je všeč druženje in to, da se zravsamo zakonito, se učimo drug od drugega in smo prijatelji, pomaga pa tudi pri telesni kondiciji. Judo je šport, ki je zelo podoben življenju, nasprotnik je vedno zelo nepredvidljiv, ne veš, kaj te čaka v naslednjem trenutku. Samozavesten in prepričan, da stvari potekajo dobro, lahko padeš na hrbet, ključno pa je, da se znaš pobrati in to sprejeti. Etični kodeks juda vodi v razvijanje veščin in gradnjo značaja.

Mojster juda (5. dan), bili ste trener, mednarodni sodnik, podpredsednik Judo zveze Slovenije. Marjanu Fabjanu, trenerju najuspešnejših slovenskih tekmovalk v judu, ste pomagali pri pisanju knjige Judo – trda pot. V čem vidite skrivnost njegovega uspeha?

Njegovi uspehi so rezultat dolgotrajnega načrtnega dela. Znan je po tem, da ima zadeve zelo strukturirane in da se je v karieri učil od najboljših. S svojim načinom treninga je osvojil priznanje za najboljšega trenerja tako na evropski kot svetovni ravni. Seveda moraš biti tudi iz pravega testa, prava osebnost. Hkrati pa se je v zadnjih tridesetih letih v judu ogromno spremenilo v strokovnem pogledu, postal je disciplina, v kateri se dela zelo napredno. Tudi na tem področju se vidi lastnost Slovencev – da se hitro učimo in da smo poleg tega zelo vztrajni in trmasti. Na neki način nam je ta šport zagotovo lasten, čeprav prihaja iz popolnoma drugačne kulture.

Fino bi bilo, če bi nam bila lastna tudi duhovna plat juda.

O tem bi se dalo razpravljati.