Tiskane izdaje
Reka beguncev na naši južni meji ne poneha. Za sabo pušča pravo razdejanje in vse bolj izčrpava ljudi, ki se trudijo prebežnikom pomagati po najboljših močeh. Takšnega priliva dolgo več ne bomo zdržali, priznava slovenska politika. Predsednik države Borut Pahor je včeraj obiskal obmejne kraje v brežiški občini, ki so najbolj izpostavljeni migrantom.
Na Šentilju mirno
Razmere na najbolj obremenjeni slovenski izstopni točki na migrantski poti, na Šentilju, že več dni ostajajo nespremenjene. Vlaki in avtobusi dovažajo na tisoče ljudi, ti pa šentiljski nastanitveni center kmalu zapustijo in se odpravijo na avstrijsko stran, kjer čakajo na prevoz. Državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic je ob obisku Šentilja povedal, da Slovenija dobro obvladuje položaj, a prostovoljcem že pešajo moči in bo treba ekipe okrepiti.
Tako kot naše so obremenjene tudi ekipe na avstrijski strani meje, zato je avstrijska vojska na Štajersko poslala dodatnih 200 vojakov in jih je tam skupaj že 800. Našim severnim sosedom zaradi velikega navala migrantov primanjkuje zlasti prehodnih nastanitvenih kapacitet, kar je glavni vzrok, da ljudi z mejnega prehoda ne morejo odvažati tako hitro, kot bi si ti želeli.
Težave jim povzročajo tudi občasni preboji policijske zapore, ko se migranti peš napotijo proti severu. Župan obmejne občine Špilje Reinhold Höflechner je za avstrijske medije povedal, da je lokalno prebivalstvo zaradi tisočev migrantov ter navzočnosti policije in vojske zelo vznemirjeno: »Živimo v izrednih razmerah.« Za kratek čas se je včeraj v Špilju pojavila tudi skupina desno usmerjenih demonstrantov. S transparentom so migrantom in beguncem sporočili, da Evropa ne bo njihov dom. Ob prihodu policije so demonstranti izginili.
Foto: Tadej Regent/Delo
V Gornji Radgoni brez težav
V prostorih radgonskega sejmišča poteka ravnanje s prebežniki in begunci kot po maslu. Kapacitete sejmišča so sicer pol manjše od situacije zadnjih dni, a številni domačini s sodelovanjem s pripadniki iz dobrodelnih organizacij sedanje razmere še obvladujejo. Več, pravi tamkajšnji župan Stanislav Rojko, zaradi varnosti krajanov ne zmorejo.
V Gornji Radgoni, kjer je v prvem begunskem valu mejo prečkala polovica vseh beguncev oziroma migrantov, ki so takrat šli čez slovensko ozemlje, je 328 beguncev v drugem valu prvič prespalo pred natanko enim tednom (v noči iz prejšnje sobote na nedeljo). Minuli ponedeljek jih je po odhodu prve skupine čez radgonski most prijateljstva v Radgono prišlo 800, v torek 644, v sredo že več kot 1000. V četrtek je bilo v radgonski nastanitveni center prepeljanih 1058 prebežnikov, v petek 1166, včeraj pa je bilo iz radgonskeca centra čez mejo dopoldne prepeljanih 581 migrantov, popoldne pa še dodatnih 339. Sodelovanje med slovensko in avstrijsko policijo v Gornji Radgoni je dobro, ko begunci prečkajo mejo, Avstrijci mostu več ne zaprejo, kot so to počeli v prvem begunskem valu, temveč most prijateljstva zaprejo le polovično, promet pa okrog dve uri, kolikor traja eksodus migrantov v avstrijsko Radgono, od koder jih avstrijska vojska nato zvozi v notranjost države, ureja semafor.
V Brežicah vedno več prostovoljcev
»Dober dan. Midva sva prišla iz Innsbrucka in bi vam dva dni rada pomagala,« je pred 13. uro včeraj v pritličje stavbe nekdanjega doma upokojencev v Brežicah stopil Menduf Sahiner iz Turčije, ki 25 let živi v Avstriji. Domačih in tujih ljudi, pripravljenih pomagati, je v brežiški občini iz ure v uro več.
Menduf je skupaj z nemškim sodelavcem pripeljal prtljažnik blaga za begunce, v Brežicah bo ostal do ponedeljka: »Zdaj sem se drugič odzval na humanitarno akcijo. Lani sem ob poplavah v BiH delal v zbirnem centru v Avstriji.«
»A boš lahko pomagal nositi stvari iz avtomobilov?« me je vprašala skoraj soimenjakinja Januša Pavlovič, včasih tekmica izza druge strani badmintonske mreže. Teden dni se že bojuje z bacili, a v osrednjem skladišču brežiških prostovoljcev je pustila ogromno ur.
Čez deset minut je Menduf s slovenskimi prostovoljci, domačini in Ljubljančanko, že sortiral hrano. Ko je prvič vstopil v brežiško zgradbo, je prekinil pogovor med takrat glavnim operativcem skladišča Goranom Miljanovićem in Davidom Wolfesbergerjem iz Dunaja. Član organizacije IAM (gibanje za takojšnjo pomoč), ki sodeluje s številnimi evropskimi humanitarci, je spraševal, kje bi lahko organizirali lastno skladišče: »En kombi imamo poln tukaj. Prišli pa bodo mnogi iz različnih držav Evrope, morda kdaj štirje, pet na dan. Ljudi, ki so prišli pomagat beguncem, je v naši skupini petindvajset. Sodelujemo tudi z organizacijo SAR (išči in reši); deset do dvanajst ljudi z medicinsko izobrazbo v Rigoncah že postavlja šotor za oskrbo beguncev.«
Foto: Igor Zaplatil/Delo
Napolnili skladišče
»Še pred dnevom ali dvema je bilo naše skladišče dokaj prazno, a odziv ljudi je zdaj, ko je konec tedna, zares velik,« nam je dejal Goran: »Tudi tistih, ki samoiniciativno želijo pomagati na terenu, je ogromno. Vsem tem sporočamo, da pokličejo našo koordinatorko za delo z begunci Simono Potočar (051 318 885) ali pa se oglasijo pri nas v skladišču. Razni padalci na lokacijah z begunci znajo na terenu, čeprav želijo le najboljše, narediti veliko zmedo.«
»A ni še včeraj v medijih pisalo, da vam primanjkuje materialnih stvari,« je, ko je iz povsem zabasanega osebnega vozila prinesel prve vrečke, v tistem trenutku dejal glasbenik Gušti.
»Mi smo se organizirali povsem samoiniciativno in pomoč pripeljali s petimi avtomobili,« je kmalu zatem med nas vkorakal visokorasli Švicar, ki glede na starost za volanom še ni preživel veliko let.
»Tisti, ki smo tukaj od začetka, smo že kar malce utrujeni,« pravi Goran: »Najbolj sta obremenjena Simona in Jernej (Agrež), ki po službi prihaja na teren.«
Že v ponedeljek, ko so Hrvati do Posavja začeli voziti vlake z beguncu, je zgorel vadbeni center brežiškega kinološkega društva. Zakurili so ga najbolj agresivni med 1300 prvimi gosti brežiškega sprejemnega centra, ki so jih zaradi premajhnih kapacitet (450 ljudi) namestili na travnik znotraj ograjenega vadišča za pse. A Simona in Jernej, ki je teden dni dopusta izkoristil že ob septembrskem valčku beguncev, oba pa sta posavsko mrežo prostovoljcev ob žledu in poplavah na Balkanu začela razvijati ravno iz tega društva, pomagata naprej.
Foto: Janoš Zore/Delo
Šest reševalnih ekip
»Prve tri dni delaš na moč, adrenalin drži. Nato je vse bolj logistika, pride utrujenost,?? je le nekaj sto metov stran od skladišča, tik pred begunci v brežiškem centru, dejal Sebastjan Komočar, reševalec iz Krškega in koordinator službe nujne medicinske pomoči za begunce. Žena ga skoraj ne pozna več, njegov delavnik zna trajati tudi od 6. zjutraj do 22. zvečer.
Zadnjič sva malo več besed spregovorila v torek okoli druge ure zjutraj, ko je oskrbel nosečnici iz drugega vlaka pripeljanega do Rigonc in ju pospremil v brežiško bolnišnico.
»V regiji hkrati delujeta po dve dežurni ekipi za naše občane, ob tem jih imamo točno zdaj zgolj za potrebe pomoči beguncem še šest,« pravi Sebastjan, ki je s policisti ravno določal lokacijo, kje bodo njegovi sodelavci postavili prikolico za množične nesreče: »V njej je veliko medicinske opreme. Nima smisla, da je locirana v Novem mestu, saj teh razmer z begunci še ne bo hitro konec.«
»Nujnih prevozov je veliko. Glavni vzroki so izčrpanost, dehidracija, vročinska stanja, dojenčki, visoko noseče ženske. Do srede smo delovali regijsko s pomočjo Novega mesta. Zdaj so se začeli vključevati reševalci iz Ljubljane, Črnomlja … Prihajajo ljudje iz vse Slovenije, zdravniki prostovoljci, študentje medicine, medicinske sestre. Ekipe poskušamo na delovnem mestu menjati na 12 ur. Madžarski Karitas je prišel s štirimi zdravniki in štirimi sestrami. So samozadostni, delajo na terenu,« razlaga Komočar, ki še dolgo ne bo imel časa zagotavljati medicinsko službo na rezervni klopi krških nogometašev.
Če naval beguncev na brežiško občino ne bo ponehal več tednov, mesecev, Komočar pričakuje, da bodo v Slovenijo napotene tudi zdravstvene ekipe iz drugih delov Evrope: »Pravzaprav se to že dogaja, saj se prostovoljci javljajo vsepovsod.«
Ob 15. uri je zazvonil telefon: »Bok, Januša tukaj. A lahko po medijih sporočiš, da imamo skladišče polno in da do preklica materialne pomoči več ne sprejemamo?«
Kdo ve, kdaj se spet srečamo na športnih igriščih.
