»Najpomembnejše je, da smo odnesli žive glave!«

Trinajstica ta mesec, čeprav ni padla na petek, ampak na soboto, je bila usodna za Škrubetove iz Podkraja nad Mežico. V poznem popoldnevu jim je do tal pogorela domačija, v katero so vložili vse svoje prihranke, ogromno dela in ljubezni. V nekaj minutah so ostali brez vsega.

Spokojno sobotno popoldne se je v idiličnem okolju pod mogočno Peco počasi prevešalo v večer. Ana in Oskar Škrube sta počasi zaključevala vsakdanja kmečka opravila, njun sin Blaž pa je, po napornem tedenskem tempu v službi legel k popoldanskemu počitku. »Še sreča, da malega Emila ni bilo doma,« je pripovedovala dečkova babica Ana, še vedno vidno šokirana od sobotnega dogodka. »Ravno je bil pri mami. Odkar sta se mlada dva lani razšla, je živel pri njej v bloku, a je pogosto prihajal k nam. Prej je šest let preživel tu, na kmetiji. Požar ga je zelo prizadel. Kar joka in tava okoli, išče stvari, igrače, pohištvo ... Saj pravim, še sreča v nesreči, da ga ni bilo ...«

Minute groze

In kaj se je pravzaprav zgodilo? »Kakih petnajst ali deset minut do šestih je bilo, ko sem končala v hlevu in sem se namenila v hišo, da pripravim večerjo. Iz dimnika se je tako črno kadilo. Pri sebi sem razmišljala, kaj je bilo možu, da je tako močno naložil na ogenj. Veste, vsak večer sva zakurila, da smo imeli toplo vodo za umivanje, ko smo končali delo,« je pojasnjevala Ana, njen mož pa je pripomnil: »Tudi jaz sem videl dim, ko sem gnal krave s paše. Meni pa je po glavi rojilo, kako to da je žena vrgla plastiko na ogenj, ko pa je vendar tako stroga pri ločevanju odpadkov. Drug drugega sva krivila v mislih, a niti sanjalo se nama ni, v kaj se bo to sprevrglo. 'O, Marija, saj vendar gori!' me je v tistem prešinilo, a še vedno sem nekako upal, da se motim.«

Ni dolgo trajalo, da sta oba uvidela, da je vrag odnesel šalo, kot se reče. Dimu so se pridružili plameni. Kriče sta stekla v hišo, kjer je spal sin. »Zbudila sta me in kričala, da gori. To je slišal tudi sosed in pritekel z gasilnim aparatom. Z očetom sva šla po lestev, poskusila gasiti, a se je hiša vžgala kot bakla. Nič nismo mogli rešiti. Ata je močno opeklo po hrbtu, tudi sam sem jo malo staknil. Oče do naslednjega večera sploh ni vedel, kako zelo ga je ogenj ožgal. Komaj smo ga prisilili, da je šel k zdravniku,« se je v pogovor vključil Blaž.

»Še dobro, da me je potem sosed zvlekel ven, sicer me danes ne bi bilo več,« je poudaril Oskar. »Ko je bilo jasno, koliko je ura, smo odprli okna in kar skoznje metali najnujnejše. Oblačila, dokumente, kakšen droben predmet. Nič nismo razmišljali, kar je pač komu prišlo pod roke. Z ženo sva imela v spalnici obešeno podobo device Marije. Marija je zgorela, okvir pa je ostal. Zalučal sem ga skozi okno in rekel 'Ej, ej, bolj slabo si me ahtala'. Veste, sicer sem veren, a sem bil ves iz sebe.«

Bliskovita gasilska akcija

Daleč naokoli so v sobotni večer zatulile sirene, v Podkraj nad Mežico pa so se začela prihajati gasilska vozila. »Prvi so bili tu že čez deset minut. Kar 51 prostovoljnih gasilcev iz Mežice, Črne, Prevalj, Kotelj in Raven je prišlo pa še poklicni gasilci koroškega gasilskega zavoda Ravne,« je pripovedoval Blaž. »Po pregledu kriminalistov je bilo ugotovljeno, da je požar nastal zaradi iskrenja v dimniku. Rekli so, da je za sto tisoč evrov škode. Hiše žal nismo zavarovali, tako kot smo zavarovali hlev in stroje. Vse je bilo novo, pred kratkim obnovljeno, tudi nov dimnik je bil zgrajen šele pred dobrimi petimi leti, tako da nikomur ni nič jasno.«

Oskarja je zelo prizadelo, ko so kriminalisti drezali vanj z vprašanjem, ali obstaja kakšna možnost, da bi bil požar podtaknjen: »Prav razburil sem se. Oni so plačani za to, da ugotovijo vzrok! Kako podtaknjen, vas prosim? Kdo bi bil toliko neumen, da bi uničil nekaj, v kar je leta in leta vlagal vse svoje zaslužke in toliko lastnega dela? Kdo od zunaj pa tudi ne bi mogel v hišo, ker smo imeli vse zaklenjeno.«

Blaž je povedal, da je bil glavni del hiše, ki jo je Oskar leta 1984 podedoval po svojih starših, zgrajen že davnega leta 1825. »To kaže letnica na starem macesnovem tramu, ki ga bomo vgradili nazaj v hišo. Starša sta potem ves čas vlagala vanjo. Kolikor sta mogla. Zdaj je bilo res vse obnovljeno. Skozi desetletja je hiša dobila prizidke, zamenjali smo vsa okna, zgradili nov dimnik, pet let nazaj, ko je mama nekaj denarja podedovala po umrli mami, pa smo uredili še streho,« je vidno skrušen pripovedoval mladi Škrube in od nekod prinesel slike, kako je bila še v petek videti njihova domačija. Blaž je sicer izučen mizar. Tudi veliko njegovega dela je s požarom izpuhtelo v zrak. Še na hlevu in nad kaščo imajo urejene tradicionalne kmečke ganke z umetelno izrezljano ograjo. Človek si lahko samo predstavlja, kako lepo je bila urejena šele hiša in ozaljšana z rožami, za katere je z velikim veseljem skrbela Ana.

Vse je šlo k vragu

Ko smo družino Škrube obiskali, o tej lepoti ni bilo ne duha ne sluha, je pa presenetilo nekaj drugega. Tudi pogorišča praktično ni bilo več videti. Komaj smo se prebili mimo traktorjev s prikolicami in možakov, ki so zabadali lopate v tla, kot bi se lotevali novogradnje. Prijatelji, sosedje in tudi tisti iz bolj oddaljenih krajev Koroške so takoj priskočili na pomoč nesrečni družini. »Že v nedeljo zvečer smo imeli tu sestanek. Celo župan je prišel. Sami smo bili še vedno v šoku in nismo bili sposobni trezno razmišljati. Jaz sem imel v glavi le to, kako bi se čim prej lahko vselili nazaj v hišo,« je pripovedoval Oskar. »Upiral sem se županovemu predlogu, da bi hišo kar so tal podrli. 'Bodi pameten Škrube,' mi je rekel, 'saj vidiš, da je vse staro in razmočeno'. Na koncu sva segla v roke. Rekel sem: 'Naj gre vse skupaj h hudiču, pa podrite ...' Že naslednji dan so z bagerjem, ki ga je poslala županja iz Črne, vse porušili.«

Spet se je vključil Blaž: »Verjetno je res najbolje tako. Šele ko smo rušili, se je pokazalo, kakšno škodo sta naredila ogenj in voda. Ko smo vse končali, se je ponoči tod znesla še huda nevihta. Gasilci so imeli 24-urno stražo, da ne bi kaj zaneslo še na hlev, senik in druga poslopja. Pet velikih kamionov različnega materiala smo odpeljali od tu. Od pohištva nam ni ostalo čisto nič. Nimamo ne stola, ne postelje, ... povsod so bili sami žeblji ... No, tamle smo spravili okna, ki jih bomo uporabili pri novogradnji. Na podstrešju sem imel spravljena tudi še čisto nova, ker sem se ravno nameraval lotiti gradnje zimskega vrta. Vse je šlo k vragu.«

Vsi so priskočili na pomoč

Blaž zdaj spi v vrtni utici, ki jo je stesal Emilu za igro, Ana in Oskar pa v prostoru nad kaščo. »Ena od sosed nam je ponudila svojo karavlo, kilometer in pol od tod. Rekla je, naj se začasno preselimo tja. S sinom bova hodila tja spat, saj tu nimamo niti elektrike niti vode. Še umiti se ne moremo,« je pripovedovala Ana, Oskar pa: »Jaz ne grem nikamor. Sem vama že povedal! Čeprav bi moral spati pri živini. Kako naj kar vse skupaj pustim?«

Mnogi so Škrubetovim že priskočili na pomoč. »Celo kemično stranišče, takšno kot jih postavijo, če je kje veselica, so nam pripeljali. Soseda, ki ima kmečki turizem, je skuhala kotel golaža, pa še pasulj in vse pripeljala sem. Nek drug sosed je pripeljal več zabojev piva, tretji pa 50-litrski sodček mošta. Presenečeni smo, kako zelo nam vsi pomagajo. Tako lepa kmetija je bila, vse na ravnem, da smo lahko s stroji obdelovali ... a vsaj žive glave smo odnesli,« je v solzah modrovala Ana. Medtem je njena hči Andreja, ki s svojo družino živi drugje, prišla povedat, da so spet klicali, naj pridejo po hrano. »V šoli je čistilka. Ravnatelj ji je dal izreden dopust in ji rekel, naj gre domov, pomagat mami,« je dodala Ana. Obe sta planili v jok, starejša je dodala: »Tudi Blaževi sodelavci iz Peca Commerca so vsak dan tu. Ko končajo v službi, pridejo še k nam delat. Ne veste, kako smo vsem hvaležni.«

Koroška solidarnost

Tedaj je v solzah pritekel še Emil in dedu potožil, da je počil akvarij in zdaj ne ve, kaj bo z njegovo želvico. »Bova že uredila,« je obljubil Oskar. »Hudo je zanj,« se je spet spomnila Ana. »'Bica [babica], kaj se je zgodilo,' me je spraševal. Rekla sem, da mu bo že ati razložil. Težko nam je bilo, to smo kar drug na drugega prelagali.«

Ko si je otrla oči, je nadaljevala: »Ne vem, kaj bo zdaj. Nobenih prihrankov nimamo, vse smo vtaknili v hišo. Takoj ko smo prodali kakšno žival, smo kaj uredili pri hiš.« Oskar, ponosen, klen Korošec jo je prekinil: »Zdaj pa nimamo nič! Nočem, da bi ljudje mislili, da bo zdaj Škrube gradil na tuj račun. A ni druge, moram sprejeti pomoč. Če bi bil sam ... Upam le, da bom ljudem dobroto kdaj lahko povrnil.«

Kaj takega, kot smo oni dan doživeli na Koroškem, nismo še nikjer v Sloveniji, pa čeprav smo videli že veliko žalostnih usod. Po izkušnjah sodeč marsikje sosedi in sorodniki ljudem v stiski obrnejo hrbet, Škrubetovim pa so vsi priskočili na pomoč. Kolikor je kdo zmogel. Denarja nimajo, so bili pa nemudoma pripravljeni zavihati rokave. »Ravno zdaj nam je nekdo iz Kranja pripeljal dvajset radiatorjev. Še kako prav bodo prišli, ko bomo tako daleč, da jih bomo imeli kam vgraditi,« je veselo novico prišel sporočit Blaž. Oskar je temu dodal: »Tudi les za ostrešje so nam že podarili. Župan je poslal arhitekta, ki je zrisal, kakšna je bila hiša in po teh načrtih nam že pripravljajo ostrešje. Zdaj pa ... Kolikor bo denarja, tako hitro bomo delali. Ko bi vsaj do zime lahko postavili streho!«