Nekrolog: Lojze Kante (1931–2015)

Petdeset let je minilo, odkar se je na straneh Dela prvič pojavilo ime Lojzeta Kanteta, dopisnika z goriškega in tržaškega območja. Med prvimi je bil, ki so spremljali življenje slovenske manjšine v Italiji, o rojakih je pisal do upokojitve in še naprej. Vmes je bil en mandat jugoslovanski vicekonzul v Trstu. Poznal je prav vse kraje za mejo, ki je bila v njegovih dopisniških časih še meja po starem. Ondan se je v Solkanu nenadoma, prav na hitro poslovil od nas.

Mlajši kolegi na Delu Lojzeta po večini niso poznali, že dve desetletji je bil v pokoju. Prej je bil ves svoj vek dopisnik, ti pa ne hodijo po redakciji, po terenu jih je videti kadarkoli, v pisarnah le redko. Na straneh Dela je bil prisoten tako rekoč vsak dan. Lojze Kante se je rodil v Šmarjah v Vipavski dolini v obdobju, ko so tam vladali Italijani. Končal je nižjo gimnazijo v Ajdovščini in leta 1952 maturiral na gimnaziji v Šempetru pri Gorici, ki je bila ustanovljena po priključitvi Primorske k matični domovini, nadomestila je gimnazijo v Gorici.

Lojzetov goriški rojak, tudi kolega iz študentskih in diplomatskih časov Jože Šušmelj, nam je pomagal s spomini, da so bili na šempetrski gimnaziji v tistih Lojzetovih dijaških letih tudi znani slovenski umetniki, med njimi pisatelj Saša Vuga, dirigent Anton Nanut in slikarka Adriana Maraž Bernik. Po maturi je Lojze študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Uveljavljal se je kot mlad primorski pesnik, nastopal je na literarnih večerih, objavljal pesmi v literarnih revijah. Urejal je Naš glas, študentsko prilogo Primorskih novic. V Ljubljani je prijateljeval s Petrom Božičem in se družil z Danetom Zajcem. Po odhodu iz Ljubljane je opustil pesnikovanje, se spomni Jože Šušmelj.

Leta 1956 je začel časnikarsko pot v Primorskih novicah, kjer je ostal do leta 1965, ko je postal dopisnik Dela za Goriško. Leta 1965 je tudi diplomiral na Visoki šoli za politične vede, smer novinarstvo. Ko je bil dopisnik na Goriškem, je Lojze poročal o dogajanju v slovenski manjšini v Italiji. Za začetek je objavil vrsto reportaž o življenju manjšine, potem veliko člankov in komentarjev o dogajanjih v italijanski družbi. Bralci Dela so prav z Lojzetom Kantetom začeli redno spremljati dogajanje v slovenski skupnosti v Italiji. Od Milj do Rezije je bil »njegov svet«.

Ker je res dobro poznal problematiko slovenske manjšine, je bil Lojze Kante leta 1976 imenovan za vicekonzula na jugoslovanskem generalnem konzulatu v Trstu. Spremljal je dogajanje v manjšini, usojeno mu je bilo ukvarjanje z neštetimi tegobami jugoslovanskih državljanov, ki so v tistih letih množično prihajali v Trst in iskali pomoč pri vicekonzulu, ko so izgubili potni list ali storili prometni prekršek. Po končanem mandatu na konzulatu se je Lojze vrnil na Delo, ostal je naš dopisnik v Trstu. Pozneje se je preselil v Novo Gorico. Vsak dan jo je mahnil čez mejo, pa ne samo na kavo s prijatelji, tudi na pogovore in na iskanje snovi za reportaže. Dopisnik Dela je ostal do upokojitve, tudi po tem se je še oglašal s članki o slovenski manjšini v Italiji. Pomagal je tudi kolegom. Kakor bi bilo danes, se spomnim, kako me je pričakal v Sežani in me peljal v Trst, pozneje tudi v Gorico, k vsakemu posebej med najbolj aktivnimi rojaki. Politiki iz obeh krovnih organizacij, kulturniki, novinarskimi kolegi. Odpiral mi je vrata, pomagal mi je spoznavati odtenke zamejske realnosti.

Lojze Kante je bil pesniška duša, se spomni Jože Šušmelj, občutljiv je bil za družbena dogajanja, ki jih je kritično spremljal. Bil je trmast, prepričan v svoj prav, ni podlegal pritiskom, zato je njegovo poročanje večkrat naletelo na ostre, neprijetne kritike. Prav s tem si je ustvaril ugled objektivnega novinarja, na Goriškem in Tržaškem so ga spoštovali in cenili.