Tiskane izdaje
Ljubljana – Osnovno sporočilo revizije računskega sodišča o učinkovitosti odkupovanja zemljišč za javno infrastrukturo je, da je strošek za sodne cenilce pogosto preprosto nepotreben. Uradno mnenje računskega sodišča pa, da vlada in ministrstvi za infrastrukturo in prostor (MZIP) ter pravosodje in javno upravo (MPJU) poslujejo neučinkovito.
Računsko sodišče je tako vsem trem organom dalo maksimalnih 90 dni časa za popravljalne ukrepe. Vlada mora poenotiti pogoje za vse cenilce in opozoriti ministrstvo za kmetijstvo in okolje, da vrednosti kmetijskih zemljišč po obstoječih predpisih sploh ni moč oceniti. Tudi obe revidirani ministrstvi morata poenotiti predpise o določanju odškodnin, pri naročanju in nadziranju cenitev in izplačevanju odškodnin ter nadzora nad delom sodnih cenilcev.
Drugi namestnik predsednika računskega sodišča Samo Jereb je na novinarski konferenci povedal, da je ministrstvo za infrastrukturo in prostor med 1. januarjem 2010 in 30. septembrom 2012 na podlagi nepopolnih in nepravilnih cenitvenih poročil in poročil, ki so jih izdelale nepooblaščene ocene zaradi odkupov objektov na trasi proge med Pragerskim in Hodošem neupravičeno izplačalo 1,16 milijona evrov višje odškodnine. Pri izplačanih 6,5 milijona odškodnin za druge projekte pa ni mogoče preveriti, ali so ustrezno izračunane in izplačane, ali ne.
Računsko sodišče je preverilo 66 poročil, v katerih so bile določene odškodnine v višini 8,4 milijona evrov. MZIP je cenitve za gradnjo glavnih in regionalnih cest naročalo samo sodnim cenilcem in s tem omejilo izbor cenilcev; cenilci so dobili pomanjkljiva navodila. MZIP je zaradi gradnje tirov in cest izplačalo 6,5 milijona evrov odškodnin, in to kljub temu, da so bila po oceni računskega sodišča cenitvena poročila pomanjkljiva in pripravljena v nasprotju s pravili stroke, hkrati pa ministrstvo ni izvajalo nobenega nadzora nad njihovim delom.
V Sloveniji imamo dve vrsti cenilcev, razlike med sodnimi cenilci in pooblaščenimi ocenjevalci pa so velike. Sodni cenilci lahko delajo brez preizkusa znanj, izobraževanja in usposabljanja so krajša in v daljših intervalih, zahtevano izobrazbo je moč nižati. Dovoljenja sodnih cenilcev trajajo dlje, podaljšujejo se v daljšem času, pogoji so skromnejši nadzora nad kakovostjo izobraževanja ni. Pri pooblaščenih ocenjevalcih izvaja nadzor pri subjektih, zavezanih obvezni reviziji, torej pri gospodarskih družbah, Agencija za javni nadzor nad revidiranjem.
Nadzora nad delom sodnih cenilcev praktično ni. Od 33 vlog oziroma pobud za presojo vestnosti dela je ministrstvo za pravosodje in javno upravo kot izvajalec nadzora postopke za morebitno razrešitev sodnih cenilcev uvedlo v 11 primerih; 7 jih še teče, v štirih primerih pa ni bilo ugotovljenih kršitev.
Kazen: branje standardov
Računsko sodišče je doslej povsem neuspešno predlagalo različne ukrepe, njegovih pobud pa nihče ni vzel posebej resno. Sporočilo strokovnega združenja sodnih cenilcev je nadvse zanimivo: njihova komisija nima pristojnosti za izrek kazni, če bi ga pa imela, bi cenilcem naložila, da 10-krat preberejo standarde. Kar je za Sama Jereba zadosten indic, da do razrešitev tudi v prihodnje ne bo prihajalo.
Od 142 sodnih cenilcev različnih strokovnih področij in 92 sodnih cenilcev s področja gradbeništva, 94 kandidatom ni bilo treba opravljati niti pisnega niti ustnega preizkusa strokovnosti. Med slednjimi je bilo tudi 36 kandidatov, ki bi preizkus strokovnosti celo moralo opraviti!
V obravnavanih dveh letih in tričetrt je bilo razrešenih sicer 78 sodnih cenilcev – 15 jih je samih zahtevalo razrešitev, 59 jih ni izpolnjevalo pogojev, trije dela niso opravljali redno, eden je dvakrat neupravičeno zavrnil zahtevo sodišča, zaradi nevestnega dela pa ni bil razrešen nihče. Dejansko njihovega dela po veljavnih predpisih nima smisla nadzorovati, saj jih tudi razrešiti praktično ni moč. Pogoj za primerno delo je bil, da so cenitve narejene redno in vestno: zadoščalo je že, da je cenitev oddana pravočasno, saj potem postopek razrešitve sploh ni bil možen.
Cene sodnih cenilcev so morda prenizke, vendar jih v konkurenčnem boju oblikujejo cenilci sami. Ker je cena prenizka pa potem ne opravijo svojega dela, kar nima smisla.
Ker predpisi ne določajo nadzora, odškodnin nihče ne presoja, ampak jih raje izplača, saj so postopki na sodišču dolgi in še odškodnine se lahko zvišajo. Cenitve so zgolj podkrepitev dogovorjene cene, kar je nepotreben strošek. Ob 270 cenilcih so banke naredile seznam petdesetih zaupanja vrednih, kar je potrditev nezaupanja v sistem sodnih cenilcev.
Sodni cenilci bodo imeli veliko dala ob davku na nepremičnine in žledu. Če bo na geodetski upravi moč znižati vrednost bo to pomenilo, da si jo bo vsak praktično poljubno spremenil.
Kmetijskih zemljišč ni možno oceniti
Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor, ki je v uporabi od začetka leta 2012 je kot rok za sprejem podzakonskih aktov zapovedal oktober 2011. Aktov, ki bi urejali ocenjevanje vrednosti in določanje odškodnin, še ni in jih do letošnjega oktobra ne bo. Ker ministrstvo za infrastrukturo in prostor ni predlagalo spremembe metodologije za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča in gozda ocenjevanje vrednosti od lanskega poletja ni več možno!
Star mlin kot nov
V primeru 1,16-milijonskega preplačila odškodnine na trasi proge Pragersko - Hodoš v računskem sodišču navajajo primer (sedaj devetdeset let) starega mlina, ki je bil po sedanji tržni vrednosti ocenjen na 8.730 evrov, z domnevnim nadomestilom za škodo pa se je izplačala odškodnina v višini 62.362 evrov - kot da bi bil postavljen nov mlin, česar pa ni nihče preverjal.
Primer Pluska – Kovačič
Kljub pobudi računskega sodišča MPJU ni izvedlo nadzora nad 8 sodnimi cenilci in izvedencu, ki so ocenjevali zemljišča in odškodnino v Darsovem primeru Pluska. Gre za verjetno najbolj razvpit primer Kovačič na dolenjskem avtocestnem kraku, kjer je cenitev sledila dogovoru med podjetnikom in avtocestno družbo (in s četrt milijona zrasla na dve tretjini milijona evrov). Takih cenilcev - tako Samo Jereb – seveda ne potrebujemo, saj cenilci le višajo stroške. Zakaj je Dars pristal na višjo odškodnino pa je tudi jasno: gradnja je zaradi Kovačičevega zemljišča že tako zamujala (zaradi procesne napake upravne enote so morali ponavljati razlastitveni postopek), zamuda in z njo škoda za dolenjsko gospodarstvo pa bi se brez dogovora samo še povečevali.
Ob primeru Kovačič velja opozoriti še na drug del zapleta, s katerim se je računsko sodišče ukvarjalo decembra 2010, za njim pa v začetku leta 2011 v parlamentu vsa slovenska politika. Računsko sodišče je takrat ugotovilo negospodarno porabo 2,242 milijona evrov.
Poleg višine odškodnine za zemljišča in vprašanja umestnosti gradnje zasebnega nadvoza je ugotovilo, da je Dars odškodnino izplačal fizični osebi (in zato še akontacijo dohodnine) namesto podjetju, ki se je tako izognilo plačilu davka od dohodka pravnih oseb.
Dars sedaj terja vračilo
Tožba Darsa in Republike Slovenije zoper Mirka Kovačiča zaradi ugotovitve (delne) ničnosti dveh pogodb in plačila 1.347.334,88 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi je bila na sodišče vložena pred tremi leti. V začetku lanskega leta je Dars vložil prvo pripravljalno vlogo, država pa je tožbo umaknila, tako da je bil 24. decembra lani ta del postopka ustavljen.
Narok za glavno obravnavo je bil sicer razpisan za konec lanskega novembra, vendar je bil preklican in preložen za nedoločen čas. Sodišče novega naroka za glavno obravnavo zaenkrat še ni razpisalo.
