Tiskane izdaje
Sicer pa so vsi dosedanji poskusi združevanja županov propadli, ker ni bilo skupnega imenovalca, še pravi Šarec, ki ima že tri leta svojo stranko Listo Marjana Šarca (LMŠ). »Če bi se res kdaj odločil za kandidaturo na parlamentarnih volitvah, bi šel na volitve s to stranko, ne z župansko. Seveda pa bi bil vesel, če bi se župani pridružili,« je dejal in zatrdil, da se konkretno o tem niso pogovarjali.
Ker v našem političnem sistemu nestrankarska kandidatura težko uspe, pravi Šarec, bi v vsakem primeru kandidiral s svojo LMŠ: »Parlamentarne volitve, če bodo redne, bodo na začetku poletja prihodnje leto, kar pomeni pred županskimi. Na pretekle lokalne volitve se ne zanašam, saj je bilo to takrat, danes pa je nemogoče vedeti, kako ljudje razmišljajo,« je še dejal. Če so informacije o neodvisni županski koaliciji iz trte izvite, ali je torej njihov cilj zgolj škoditi? »Morda se zaradi moje predsedniške kandidature kdo res počuti ogroženega, a to ni nekaj, kar ne bi že doživel,« odgovarja Šarec.
Nestrankarski kandidati brez možnosti
Nestrankarski kandidati tudi po mnenju profesorja na FDV Mira Hačka za izvolitev nimajo tako rekoč nobene realne možnosti, saj volilni sistem za volitve v državni zbor močno favorizira politične stranke. Haček opozarja tudi na ločitev funkcije poslanca DZ od funkcije župana, zaradi katere bi se morali župani odpovedati županski funkciji in opravljati zgolj poslansko.
Medtem ko Šarec priznava, da kljub predsedniški kandidaturi razmišlja tudi o lokalnih volitvah, šentjurski župan Diaci ponovno kandidaturo napoveduje že zdaj. »Ne bom se potegoval za mesto v državnem zboru na nobeni, niti na strankarski niti na nestrankarski listi,« zagotavlja. Ideja slovenskega Mosta pa se mu zaradi težav, ki jih imajo lokalne skupnosti, ne zdi napačna.
Miro Haček, strokovnjak za analizo politik in javno upravo, redni profesor FDV:
»Glede na to, da volilni sistem, ki se uporablja za volitve v državni zbor, de facto onemogoča izvolitev neodvisnih kandidatov, se takšnim občasnim idejam, če so seveda dejansko sploh resnične, ne morem čuditi. Zastopanje lokalnih interesov na državni ravni bi kazalo urediti, saj je to področje po letu 2011 in ukinitvi dvojnega funkcionarstva dejansko neurejeno in se kaže v vedno slabšem odnosu države do lokalne samouprave, čeprav je lokalna samouprava tista oblast, ki je dejansko najbližje ljudem, in čeprav so župani poleg predsednika države edini funkcionarji v tej državi, ki na volitvah kandidirajo z imenom in priimkom, s tem prevzamejo osebno odgovornost za svoje delo in se ne skrivajo za imenom politične stranke. Visoka stopnja ponovne izvolitve (v 2014: 85-odstotna) kaže, da so tudi eni redkih funkcionarjev v tej državi, ki uživajo nekaj zaupanja ljudi.«
Matej Makarovič, predstojnik Inštituta za družbene transformacije FUDŠ Nova Gorica:
»Glede na krizo strankarskega sistema, v katerem nikomur na desni sredini po letu 2004 ni uspelo osvojiti relativne večine, akterji leve sredine pa potrebujejo za ta namen na vsakih volitvah novo stranko, so razmišljanja (o neodvisni županski koaliciji, o. p.) pričakovana. Dopuščam možnost o 'nestrankarski stranki' lokalno pomembnih akterjev. A verjetnost večjega uspeha take liste je skromna, saj ni jamstva, da bi se uspeh z lokalne ravni prenesel na nacionalno. Slovenski volivci se dokazano na nacionalnih volitvah obnašajo drugače kot na lokalnih. Na teh iščejo človeka, na nacionalnih pa stranko, čeprav personalizirano. Bojim se tudi, da bi takšne poteze še prispevale k netransparentnosti in neodgovornosti slovenske politike, saj bi namesto stranke s prepoznavnim enotnim vodstvom in programom dobili zavezništvo lokalnih uglednežev z nejasnimi pogledi na nacionalno politiko.«
Alem Maksuti, svetovalec za politično komuniciranje:
»Danes imamo izrazito nestabilen strankarski sistem, v katerem stranke nastajajo kot posledica nestabilnosti strukture strankarskega sistema. Rezultat so 'nove' stranke pred volitvami v DZ, za katere glasujejo 'stari' volivci. To odpira številne možnosti za pojavnovih kandidatov in strank, ki so tako ali drugače znani javnosti in v določenem trenutku izvoljivi glede na stanje v političnem okolju; to so kandidati s subnacionalne ravni (župani) ali supranacionalne ravni (evropski poslanci ...). Primera hrvaške koalicije MOST ni mogoče dobesedno prenesti v naš politični prostor. Po drugi strani združitev znanih obrazov (županov) pod isto strankarsko marelo (predvolilno koalicijo), v popolnoma nestabilnem strankarskem sistemu, pred volitvami v DZ spet ni tako nemogoč. V tem kontekstu so odprti vsi scenariji. Ključno pa bo to, kaj bo v fokusu volitev.«
